Uveljavljena je bila volja ljudstva z decembrskega plebiscita prejšnjega leta, kjer je velika večina Slovencev odločila, da Slovenija postane samostojna država. Sledilo je deset dni vojne, petnajst ur pogajanj, trije meseci moratorija na osamosvojitvene postopke – in v manj kot letu dni od razglasitve neodvisnosti je bila novorojena država polnopravna članica OZN. No, o vsem tem sem prav tako bral še kot kratkohlačnik in le kasneje sem doumel, kakšen pohod je uspel našemu narodu.
Sami sebi bomo gospodarji, druga Švica bomo, zdaj gre lahko le še na bolje, saj smo se otresli krempljev Beograda, ki nam je zvijal vrat, tako se je govorilo. Tudi v svetu smo bili zgodba o uspehu, vodilna država, rojena s pogorišča komunizma, ki se je obrnila na Zahod, v kapitalizem, svobodo trga in politični pluralizem. Sanje so se lahko začele.
Trideset let pozneje je zgodba precej bolj turobna. Ljudstvo nima več besede, koncentracija oblasti je presegla vrednost, kjer bi morali v glavah vsem zvoniti alarmi, razpoloženje v družbi je napeto, iz najbolj brihtnega in hitro se učečega otroka smo se prelevili v samodestruktivnega najstnika, v »pacienta«, in vleče nas nazaj v tiste čase, pred letom 1991. Če nasprotuješ oblasti, si popisan, kaznovan, pa čeprav si samo hotel v šolo – v nasprotju z mojimi kratkohlačniškimi dnevi, ko smo bili večinoma kaznovani za špricanje.
Menda sta za vse skupaj krivi Evropska unija in Angela Merkel, tako se govori. Pa seveda, pod vsako posteljo skrivajoči se udbovci in petokolonaši. Da raznih beguncev in Sorošev niti ne omenjam. Še dobro, da imamo velikega, nezmotljivega osvoboditelja na oblasti, da nas varuje pred to drhaljo, če nas že pred virusom in pred korupcijo in prezadolževanjem ne zna obraniti, kajne?
Pa tisto o drugi Švici? No, junija bodo Švicarji med drugim glasovali o tem, ali podpirajo proticovidno politiko svoje oblasti ali ne. Lani septembra so glasovali o vojaških nabavah, o posodobitvi flote bojnih letal. Letala so potrdili skozi šivankino uho, kar zadeva koronsko zakonodajo, je tudi bolj verjetno, da bo dobila »da«, a tu v oči bode zelo enostavno dejstvo – Švicarji bodo vedno oblasti gledali pod prste in pogosto rekli: »Hopla, samo malo! Tegale pa ne boste spravili skozi, preden mi ne rečemo zadnje.«
Mi pa še vedno sanjamo. Vsak zamujen jutrišnji dan bomo plačali z obrestmi, kar zadeva čiščenje škode, ki nastaja. Koliko smo jih že zamudili? Dovolj, da se bomo zbudili v mrzlem »švicu«. To niso več sanje, to je nočna mora. Tudi v prvi Švici zaradi nje izredno slabo spim, domovina pač ostane domovina, tudi ko gre človek s trebuhom za kruhom in s srcem za ljubeznijo.
Jutri je nov dan. Ga bomo tokrat ujeli?
Matic Smolej, Zürich