Za tiste, ki poznamo Čeferinov karakter, še posebno z nogometnega igrišča, je to skoraj pričakovano. Pred več kot desetletjem me je prijatelj zvabil v Grosuplje igrat rekreativni dvoranski mali nogomet. V režiji odvetniške pisarne Čeferin z Aleksandrom v glavni vlogi se je igralo na rokometne gole, čisto tako rekreativno. Se preznojiti, predihati, sprostiti. Nisem bil več kot nekajkrat na tej rekreaciji. Sem odnehal, ker tako konfliktnega in mestoma žaljivega stanja na običajni rekreaciji z nogometno žogo še nisem doživel, pa sem 45 let brcal žogo po vsej Jugoslaviji, in to z dobrimi igralci. Aleksander je bil na igrišču tako nerazumno zagret, vedno je hotel zmagati za vsako ceno, skregal se je z vsemi iz nasprotne ekipe, žalil je celo fante iz svoje ekipe, delal prekrške tudi, ko je imel žogo, izmišljal si je svoja pravila, brcal žogo v fante, obnašal se je kot največji robavs brez vsakega spoštovanja do ljudi. Bil je res konflikten na igrišču, ko je prišel z igrišča, pa se je v garderobi obnašal, kot da ni bilo nič.

Sedanja situacija v Uefi po konfliktu s projektom superlige najboljših evropskih nogometnih klubov je podobna stanju na grosupeljski rekreaciji. Aleksander Čeferin mora zmagati za vsako ceno, tokrat z najbolj grobimi žalitvami, grožnjami in izsiljevanji do nogometnih avtoritet in gospodov nogometa.

Čeferin je že peto leto na čelu Uefe, kriza v nogometu je dosegla kapljo čez rob s posledicami koronakrize in zgodil se je upor največjih klubov proti vodstvu zveze, v kateri je Čeferin najbolj izpostavljen in tudi odgovoren. Znašel se je v težavah pri vodenju te organizacije, še posebno v krizi, ker takrat se vidi, kdo zna ali pa ne. Aleksander je ta upor »sužnjev« sprejel kot osebno vojno, tako se je potem tudi v svoji osebni travmi obnašal in ravnal ter drugače misleče označil celo za sovražnike, pohlepneže, kače in lažnivce. In prav ta nič evropski, necivilizirani način komuniciranja in ravnanja bo Čeferinu, ki je izpadel vse drugo, samo ne gospod, morda na koncu spet prinesel še en rdeči karton, tokrat iz Uefe.

To bi sicer bilo čisto v redu, da bi se potem z Janšo spopadel za oblast v Sloveniji. In prav bi bilo, da bi takrat najprej Janša dobil rdeči karton, da se rešimo tega začaranega vrtiljaka, ki nam ga je zagnal v smer uničenja države.

Anton Peinkiher, Ljubljana