Če je to res, potem ni resno, da se pri nas ljudstvo pritožuje čez samo sebe! Seveda je med ljudmi preveč takih, ki jim gre slabo, ki živijo celo v bedi, ker pač nimajo dela ali so preslabo plačani. Ja, dragi moji, to je pač kruta realnost, ne pa janšizem, je najboljši družbeni sistem, kapitalizem, o katerem se ne sme nikoli nič reči. Je pa o njem že gospod Churchill povedal, da je to najboljše, kar lahko po zmagovitem koncu druge svetovne vojne ponudi svojim rojakom. In veste, kaj so storili ti? Niso ga več izvolili… Vsem velikanskim medvojnim zaslugam navkljub. Za vladanje v miru se jim ni zdel pravi. Saj pravim, ti Angleži so kljukci; lahko rečete tudi, da znajo biti včasih zase brihtni, če jim to koristi.

A nazaj k nam, na zahodni del Balkana, kot se nam zdaj lepše reče, zdaj vsi kažejo s prstom na nas, ko se kregamo z Brusljem in rovarimo z nekakšnim neobstoječim papirjem o razdelitvi Bosne, pa nekam lezemo Madžarom, ki nas kupujejo na vseh koncih, in ko potem mimogrede zatiramo še kulturo in komaj pridobljeno resnicoljubje in volilci sploh ne vemo, kaj vse je še na prodaj, seveda to ni spodbudno. Ampak spoštovani sodržavljani, mi vendar gojimo temeljno načelo dobrega gospodarjenja, ki se mu reče pehanje za čim večjim dobičkom. Samo ta šteje. Komu mar pravičnost in poštenost, ko je pa dobiček edino gonilo napredka. O napredku kajpak nič slabega, čeprav nas, žal, tudi ta vsak dan bolj tepe.

Vse to so misleci spoznali že davno. Že pred stoletjem! Vse so preštudirali, zapisali in nam pojasnili. In saj veste, kaj je bilo potem iz tega – največkrat eno samo sračkanje, če sem mil… Le tu in tam se je vmes porodilo tudi kaj obetavnega, če smo natančni, kar veliko tega, vsaj za tisti del prebivalstva, ki mu bogastvo ne pomeni edini smisel življenja. Seveda, če znajo biti pridni in pametni. Poglejte si Skandinavce. Kajpak tudi tam nista bili zaukazani humanost in pravičnost najboljši za vse. Mnoge je motilo tudi v tujini, na Zahodu težke milijarderje in na Vzhodu umne ideologe, ker da se dogaja nekaj sumljivo nedopustnega brez njih. In so zadevo zavrli, če je že niso mogli uničiti. Še manj pa vemo, kako bi uspeval pravičnejši svet, če mu ne bi tako mogočne sile tako trdo segale po življenju. Lahko le verjamemo, da se ne bi kobacal v tolikšnih krčih in nenehnih vojnih grozotah, v socialni neusmiljenosti, v pomanjkanju in sebični neobčutljivosti, predvsem pa ne v izkoriščanju najbolj ubogih, kot da ti niso del ljudstva, za katerega mora potem mačehovsko skrbeti oblast.

Se opravičujem, da tako mislim. To počnem v imenu demokracije, te žlahtne rožice, ki jo tako skrbno uničujemo. Nič ne rovarim. Nikogar ne hujskam, če pravim, ne zametujte svoje pameti, ko boste spet izbirali svoje predstavnike v najvišja državna telesa, da si potem ne bo spet treba očitati, da se vam godijo krivice.

Zlobneži bi sicer rekli o sedanjosti: čisto prav vam gre, slabo ste izbrali! Če se boste pustili še ukalupiti za edino pravo stranko, ne pozabite: nekoč so se, ve se, kje, že drli Sieg Heil! (jaz sem to že enkrat slišal), ampak v drugo tega ne bi privoščil nikomur več.

Milan Maver, Ljubljana