Če bi epidemiološke razmere dopuščale, bi se z 90-letnim Albinom Pibernikom, upokojenim pilotom iz Ljubljane, dobili na kavi v Plavi laguni za Bežigradom, za mizo pa bi nam družbo zagotovo delal tudi njegov prijatelj, prav tako partizan Franc Sever - Franta. »Dobro leto je, odkar sva spila zadnjo kavo. Zaradi trenutnih razmer ne hodim nikamor, prav tako imam težave z nogami,« nam je povedal Pibernik, ki smo ga obiskali doma. Prizna, da trenutne razmere v državi in tudi v Bosni, ki jo pozna zelo dobro, redno spremlja, trenutna klima v Sloveniji pa da mu ni prav nič všeč. »Vsaka država mora imeti močnega avtokrata. Če bi bil Tito še živ, se verjetno kaj takega ne bi zgodilo. On je znal mobilizirati, spraviti ljudi skupaj,« je povedal sogovornik, katerega življenje se bere kot napeta zgodba.
Najmlajši borec v Požeški četi
Albin Pibernik, za prijatelje le Bine, se je rodil na Jesenicah. Mama je kot aktivna članica Komunistične partije Jugoslavije leta 1935 za dve leti odpotovala v Moskvo, štiriletnega Bineta pa je pustila pri svoji starejši sestri v Avstriji. Po mamini vrnitvi so se preselili v Zemun, saj je oče dobil službo v tamkajšnji tovarni Ikarus, njega pa so dali v šolo. Pove, da je imel precej težav pri navezovanju stikov. Govoril je dobro nemško, malo slabše slovensko, srbsko nič. S tablico z imenom in podatki okoli vratu je med počitnicami z vlakom hodil sam na Jesenice, starši pa so mu redno pošiljali kartice.
Mirno otroštvo je prekinila kapitulacija Jugoslavije, ko se je družina Pibernik vrnila na Jesenice. A tudi tu niso smeli ostali dolgo. Kot zavedne Slovence so jih Nemci izselili v Srbijo, v Prilički Kiseljak pri Užički Požegi. Tu je Albinov oče ustanovil slovensko kolonijo, s prihodom prvih partizanov pa je vsa družina vstopila v Požeško četo. »Mene so starši vzeli s seboj. Za svoja leta sem bil zelo zrel, bil sem vajen, da so k nam domov prihajali pomembni ljudje. Za njihova imena in položaj sem izvedel šele po vojni,« je povedal in omenil, da je mama v pogovoru z odraslimi in očetom velikokrat omenjala starega. »Sredi vojne sem ugotovil, da je to v resnici Tito. Spomnim se tudi, da ji je rekel, naj me nekje pusti, a ga je mama odločno prekinila in mu povedala: 'Mali hodi bolje od nas.' Nikoli več ni tega omenil, ostal sem in postal najmlajši borec.«
Med igmanskim maršem mu je umrla mama
Star je bil deset let, ko je bila decembra 1941 ustanovljena I. proletarska brigada. »Zaradi sovražnega pritiska je padla odločitev o našem umiku v Bosno in na planino Igman, kamor smo se napotili v hudi zimi januarja 1942. Bilo je zelo mraz, tudi do 30 stopinj Celzija pod ničlo. Tisto leto je bilo tudi ogromno snega. In uši. Neko noč smo vse ušive cunje pustili zunaj in upali, da jih bo mraz pobil. Ko smo zmrznjene obleke prinesli noter, so ponovno oživele,« je omenil sogovornik, ki je za trenutek obmolknil.
»Bili smo izredno slabo oblečeni in obuti. Pot je vodila čez kanal, kjer je voda poledenela. A led ni zdržal vseh. Mene so dobesedno vrgli na drugo stran, nekateri so si med prečkanjem zmočili noge. Tudi moja mama. Ko smo prišli do ognja, nam komandant Koča Popović ni dovolil k toploti. Spomnim se, da je s puško v roki izstrelil nekaj nabojev v zrak, da bi ustavil partizane in jim preprečil dostop do ognja. Mama in še nekaj drugih si je pred tem ob ognju sezulo zmrznjene čevlje. In bilo je konec. Noge so jim otekle, na okončinah se je nabirala voda, hoditi sploh niso mogli več. Sam sem dobil drisko in ostal sem z njo. Oče je odšel dalje. Z vprego s sanmi so nas prepeljali v Fočo, a moji mami žal ni bilo več pomoči, umrla je zaradi gangrene.« Šlo je za znameniti igmanski marš.
Proletarec ne joka
Prizna, da je ob maminem grobu Albin Pibernik po dolgem času prvič zajokal. »K meni je pristopil Tito, me potrepljal po rami in rekel: 'Proletarec ne joka.' Nehal sem in nikoli več nisem zajokal.« Vse do 1. maja je takrat enajstletni Bine ostal s Titom in njegovo tajnico Zdenko Paunović. »Tito mi je v Foči dal narediti celo obleko, da bi me potolažil, pogosto me je posadil na konja in skupaj sva jahala ob Drini,« se spominja.
Avgusta 1942 sta se z očetom vrnila v Slovenijo, v Tomšičevo brigado. V Ravnah na Blokah naj bi očetova skupina padla v zasedo, oče je padel v boju. Kaj se je zares zgodilo, kje in kako je oče umrl in kje je pokopan, ni Bine nikoli izvedel. »Pred leti sem se vračal v tiste konce, a mi nihče ni znal povedati, kje bi oče lahko bil pokopan.«
Samega so poslali k teti v Ljubljano. V mestu se je dobro znašel, priljubila se mu je klopca v Tivoliju. Nekoč je k njemu prisedel prijazen gospod, s katerim je delil svojo zgodbo. Kar nekaj let pozneje ga je obiskal, mu pokazal strip in mu povedal, da je bil on tisti mož iz Tivolija, ki je njegovo zgodbo nato objavil z risbami Iva Šubica v Slovenskem pionirju avgusta 1943 pod naslovom Tonček pripoveduje.
21 let letel z Adrio
Pibernik je po vojni nadaljeval šolanje v Ljubljani in se pozneje zaposlil v železarni na Jesenicah. »Ko smo šli skupaj s fanti pričakat neko delegacijo na Bled, sem v avtu opazil Aleksandra Ranovića, tudi on je bil prijatelj mojih staršev. Kar ušlo mi je in na vse grlo sem zaklical Leka, kot so ga klicali prijatelji. Bil sem ga res vesel in vzel me je s seboj v Beograd ter me poslal v vojaško letalsko šolo,« je povedal in dodal, da je bil 14 let vojaški pilot, potem pa se je odločil, da gre med civilne pilote. »Ni bilo enostavno, tudi Ivana Mačka - Matijo, ki ga je mama v Srbiji zadolžila, naj pazi name, če se njej kaj zgodi, sem prosil, naj mi pomaga, pa ni bil navdušen,« se spominja Bine. A bil je uporen. Takrat je že imel družino. Ženo Sonjo je spoznal v Pulju in želeli so se vrniti v Ljubljano. Kar 21 let je letel za Adrio in, kot pravi še danes, to so bila zanj najlepša leta.