A vse skupaj gre še dlje. Ogledniki so namreč kmalu po obisku mesta tragičnega dogodka prišli do zaključka: v času nesreče sta oba potnika sedela na zadnji klopi, za volanom pa ni bilo nikogar. Kar nakazuje, da sta imela vklopljen sistem avtopilot. Ki je odpovedal. In ker ni bilo za volanom nikogar, ki bi popravil njegovo napako (čeprav je bilo treba sistem vseeno nekako prelisičiti, saj ta zahteva, da nekdo sedi na voznikovem sedežu), se je zgodila tragedija. Še ena od 27 podobnih Teslinih v ZDA, od katerih jih je predmet preiskav še vedno 23. Da, statistika že lahko govori, kar pač govori. A v številkah se nevarno skrijejo tudi napake, ki jih počnejo uporabniki opisanih sistemov in ki ob tragičnih dogodkih nato še posebej brutalno bruhnejo na površje. Zaradi česar danes marsikdo prej pomisli na njih kot na to, da dejansko v osnovi zmanjšujejo možnost in število prometnih nesreč.
Kaj je torej rešitev? Za zdaj se vendarle zdi, da je še najboljša tista, ki je v veljavi v Evropski uniji, v kateri je delovanje omenjenega avtopilota zaradi posebnih direktiv precej omejeno. Pa ne samo pri Tesli, temveč tudi pri podobnih sistemih drugih proizvajalcev. So sicer na voljo, a v omejenem obsegu, v takšnem, da mora imeti voznik denimo roke domala vseskozi na volanskem obroču. In na tak način uporabniki, kar zadeva varnost, dobijo dejansko najboljše iz obeh svetov. Veliko pomoč vseh »pomočnikov« in hkrati možnost reagiranja, ko je to treba. Dokaz je namreč kot na dlani – medtem ko o nesrečah, podobnih opisani, poročajo od tam, kjer omejitev ni in veljajo le priporočila, na katera proizvajalci tudi ves čas opozarjajo, v Evropi zanje še nismo slišali. Ker do njih niti ne more priti.
Je pa pri vsem skupaj jasno še nekaj – da popolnoma avtonomna vožnja še vseeno ni tako blizu, kot smo mislili pred časom. Spremenljivk in pasti, ki jih prinaša cestni promet, je očitno preveč, da bi vse rešili tako hitro, kot se je zdelo, da bi jih lahko.
