Služba, služba in še enkrat služba. V njej preživimo več časa, kot ga namenimo druženju s tistimi, ki jih imamo radi. Pogosto nas utrudi do te mere, da se, ko pridemo domov, zgolj uležemo na kavč in z daljincem v roki gledamo televizijo. Ker takšno življenje ne vodi nikamor, je zelo pomembno, da se znamo razvajati, kadar imamo prosti čas. Nekateri se sproščajo ob športu, spet drugi ob izletih v naravo, marsikdo pa tudi ob dobri hrani in pijači.

Priznamo, da že dolgo prisegamo na pitje konjaka, vsi tisti, ki ga prav tako uživajo, pa dobro vedo, da je kombinacija s kajenjem cigare skorajda orgazmična. Kot je na primer kombinacija penine in svežih jagod. Nedavno smo si privoščili nekaj več, cigaro Cohiba behike in konjak Hennessy XO. Za eno kubanko je treba odšteti najmanj 70 evrov, steklenica francoza pa stane okroglih 200. Splačalo se je, izkušnja je bila nepozabna.

Zbirateljev cigar je vse več

Toda nekateri cigar ne kupujejo zato, da bi jih kadili, temveč jih zbirajo. Njihova vrednost namreč raste. Belgijka Dominique Gyselinck je tako svojo prvo cigaro kupila leta 2001, nato pa je ročno narejene začela zbirati. Danes jih premore 150.000, vanje je investirala tri milijone evrov, njihova vrednost pa je presegla pet milijonov. Med njimi so tudi cohibe behike iz prve kolekcije iz leta 2006, vsaka je vredna pet tisočakov. »Kubanske cigare so unikatne, podobno kot so unikatna francoska vina,« je prepričana zbirateljica, ki ravno zato kupuje zgolj kubanke. Ni edina, zbirateljev je vse več, prihajajo pa iz ZDA, Hongkonga, Kitajske, Singapurja, Macaa, Japonske, Evrope in z Bližnjega vzhoda. »Dražb in zasebnih prodaj cigar je iz leta v leto več. Sploh kubanske se prodajajo za med. Ker so količine omejene, bodo njihove cene zgolj naraščale. Povpraševanje je že danes večje kot ponudba,« pravi Mitchell Orchant, ki ima v Londonu podjetje, ki prodaja cigare. Zadnja leta niso priljubljene zgolj kubanke, kakovostne cigare zvijajo tudi pridne roke zaposlenih v Nikaragvi, Hondurasu, Dominikanski republiki in Peruju. »Ne samo, da je njihov tobak izjemen, tudi nadzor kakovosti je na visoki ravni,« pojasnjuje Orchant. Najboljše cigare pridobivajo vrednost iz dveh razlogov: postajajo vse bolj redke, če so shranjene pravilno, pa je njihov okus z leti vse boljši. Podjetje Gurkha je tako leta 2007 škatlo 100 cigar His majesty reserve prodajalo za 125.000 dolarjev, leta 2012 pa so škatlo na licitaciji prodali za kar 658.000 dolarjev. Za gurkhe, ki jih ročno izdelujejo v Hondurasu in Nikaragvi, pravijo, da so rolls-roycei med cigarami, med njihovimi uživalci pa so tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton ter hollywoodska zvezdnika Brad Pitt in Matthew McConaughey. Cene cigar lahko gredo v nebo, za najdražjo doslej prodano pa je neznani zbiratelj odštel milijon dolarjev. Šlo je za gurkho royal courtesan, ki je napolnjena z redkim himalajskim tobakom, zavita z zlatimi listi in posuta s petkaratnimi diamanti. Priporočajo, da se kadi ob pitju konjaka Remy Martin black pearl Louis XIII., katerega steklenica stane 165 tisočakov.

Provokacija Tita v Beli hiši

Cigare so uživali tudi nekateri že pokojni državniki, med njimi Josip Broz - Tito. Cohibe mu je pošiljal njegov prijatelj, kubanski voditelj Fidel Castro. Znana je zgodba iz leta 1971, ko je bil jugoslovanski predsednik na obisku v ZDA pri Richardu Nixonu. V Beli hiši je prepovedano kaditi, kljub temu pa si je Tito prižgal cigaro. Poteza je bila provokativna tudi zato, ker so bili Američani tedaj v napetih odnosih s Kubo. »Gospod predsednik, v Beli hiši ne kadimo,« ga je prijazno opomnil Richard Nixon, Tito pa se mu je nasmehnil in odgovoril: »Dobro za vas.« Aromo cohib, ki so nastale leta 1966 pod pokroviteljstvom Castra, ki je bil tudi sicer velik ljubitelj cigar, zanj pa so jih izdelovali izbrani delavci, saj se je bal, da bi bil v njih ciankalij, je oboževal tudi Winston Churchill, ki jih je na dan pokadil kar deset. Nedavno so cigaro, ki jo je pokadil napol, prodali za neverjetnih šest tisočakov. Kubanke je kadil tudi John F. Kennedy, dobavljali so mu jih tajno, saj se je prav on podpisal pod embargo s Kubo.

Cigare je treba hraniti v tako imenovanih humidorjih, kjer je relativna vlažnost od 67 do 72 odstotkov, temperatura pa ne sme preseči 23 stopinj Celzija. »To je zelo pomembno, saj ima pravilno hranjena cigara občutno boljši okus. Če je preveč suha, bo njen okus grenak in oster, če je vlažnost prevelika, bo gorela nedosledno in bo izgubila aromo,« pojasnjuje ljubitelj cigar s Floride Rocky Patel. Notranjost humidorja je praviloma lesena, najbolj priljubljene pa so tri vrste, španska cedra, ameriška rdeča cedra in honduraški mahagoni. Humidorji so lahko majhni in namenjeni zasebni uporabi ali pa tudi občutno večji.

Takšnega na primer premorejo v Cigar bar & lounge v Ljubljani, meri 15 kvadratnih metrov in je največji v Sloveniji, v njem pa je shranjenih 342 vrst cigar. »Zanimanje za cigare sicer raste, večina ljudi jih povezuje s Kubo. Pri nas smo šli v drugo smer, večino ponudbe predstavljajo cigare iz Nikaragve, Hondurasa in Dominikanske republike, ki za povprečnega kadilca stanejo od 7 do 15 evrov. Prodajamo tudi cohibo behike, ki sodi med najbolj cenjene cigare na svetu in pri nas stane 66 evrov, a je trenutno nimamo na zalogi. Velika večina tistih, ki kadijo cigare, so običajni in preprosti ljudje. Trudimo se ljudem razširiti svet cigar. Žal zaradi zakonskih omejitev ni mogoče odpreti kluba, v katerem bi lahko ljudje v zaprtem prostoru sproščeno pokadili cigaro in popili kozarec konjaka,« pojasnjuje prodajalec cigar Anže Vaupotič in nam zaupa, da so med kadilci sicer zvečine moški, najde pa se tudi kakšna ženska. »Veliko je parov, ki se ob kajenju cigare razvajajo skupaj. Si je pa seveda treba vzeti čas, to ni enako kajenju cigaret, kar lahko počneš ves dan. Ob cigari je treba znati uživati.«