Učenje abecede pri šestdesetih

V naslednjih letih je rodila še devet otrok, ima pet sinov in pet hčera. Za to, da bi kdaj kasneje nadoknadila učenje, ki ga je zamudila kot otrok, ni bilo ne časa ne denarja. Vedno je šlo za preživetje, pravi, v najslabših časih so premogli le eno kravo. Njen mož je bil le redkokdaj doma, kruh za družino je služil na različnih gradbiščih po državi. Nekako samoumevno se je zdelo, da bodo tudi otroci te kurdske družine živeli podobno življenje kot njihovi starši. Toda globoko verna Asli Imre je bila prepričana, da si njeni otroci zaslužijo več. »Res je, da si nismo mogli privoščiti niti zaves, toda našli smo denar za šolo, za šolske uniforme in knjige,« pripoveduje Asli Imre. Devet njenih otrok je zaključilo študij, najmlajši še obiskuje gimnazijo. Njen mož Celal Imre se spominja zlobnih jezikov v vasi, ki so se zgražali nad tem, da so šolali tudi hčere, a je še danes hvaležen, da se nanje niso ozirali. Trije njuni sinovi so postali zdravniki, eden inženir, štiri hčerke so učiteljice in ena je medicinska sestra. Zdaj, ko je večina njenih otrok samostojna, se je Asli Imre odločila, da se nauči brati in pisati. Pravi, da ji je nerodno, kadar mora spraševati za pot, ker ne zna brati napisov. Pri učenju ji pomaga njena 11-letna vnukinja Zeynep. Aslijin sin, ki je danes priznan kardiolog v bolnišnici v bližnjem mestu Van, je prizadevanja svoje matere objavil na Twitterju in njegova znatiželjna mati je čez noč postala znana v vsej državi. Mnogi se še danes lahko poistovetijo z njeno usodo. Pred 30 leti je bila v Turčiji še vsaka tretja ženska nepismena, danes je ta delež že precej nižji, brati in pisati ne zna približno 6 odstotkov ženskega prebivalstva.