Dr. Damjana Pondelek, svetovalka: Aroganca ni odraz moči

Ranjeni kolektivi in vodstva so neskončno utrujeni. Ni več veselja, zavzetosti, predanosti, ni več pravega upanja v njihovih očeh. Tega ni mogoče spregledati. Sicer pa so tu še neizprosne številke. Preveč bolniških in drugih odsotnosti, velika fluktuacija, nesreče pri delu, padec kakovosti, preveč reklamacij, pritožbe strank, slabša prodaja, slabi poslovni rezultati. Ne vse našteto, a marsikaj od tega. Morali bi goreti vsi alarmi, a vodstva do zadnjega upajo, da bo nekako samo od sebe šlo na bolje. Žal gre s slabega na slabše in včasih se srečamo v zares nezavidljivih situacijah. Namesto sodelovanja konflikti in drama, namesto pogovorov obrekovanje. Vodstvo se boji sodelavcev. Sodelavci se bojijo vodstva. Z leti se v kolektivih, kjer ni pravega vodenja in se nekako prebijajo iz dneva v dan v upanju, da bo čim prej vikend, nabere toliko slabih izkušenj in žal besed, da zaupanja ni več. Vsakič znova si želim, da bi se srečali, preden se tako zaplete.

V kolektivih, ki se utapljajo v slabih odnosih in zamerah, sodelavci občutijo vsak svojo bolečino kot neskončno breme. To jih obremenjuje do te mere, da se, zazrti v lastno prizadetost, težko ozirajo na potrebe sodelavcev in strank, delovne izzive in skupne cilje. Breme porušenih odnosov je ovira za sodelovanje, predano delo, občutek pripadnosti. Tega v ranjenih kolektivih ni. So pa neskončni pogovori med sodelavci, kakšna krivica se je zgodila tokrat, kaj je šef rekel, mislil, storil, česa ni, česa ne razume, kako je vse obupno in brezupno. Kolektiv zajame turobno vzdušje, malodušje. V takem okolju žal ne moremo računati na kreativnost, inovacije, dosežke in presežke.

Preostane ji hitro odraščanje in zorenje v spoznanju, da tako ne bo šlo več naprej in da na poti do ljudi ni bližnjic. Da je čas za resno delo. To je skrajni čas, da se srečamo in podpremo vodstva, da bi lahko vodila bolje in gradila organizacijsko kulturo spoštovanja, zaupanja in varnosti. Druga, slabša možnost je zatiskanje oči, utapljanje v sivem povprečju, kar pa v konkurenčnem okolju dolgoročno ne zadošča. Tako smo pri podjetjih z dobrim potencialom, a nemočjo vodenja in upravljanja odnosov, sčasoma priča zatonu moči in konkurenčnosti. Ranjene kolektive v javnem sektorju pa prepoznamo po birokratski togosti, nezainteresiranosti za potrebe uporabnikov in toksičnih odnosih. Ti se prelivajo v odnose z uporabniki, strankami.

Pomembno je, da ne odlašamo in ne pometamo težav ter izzivov vodenja in odnosov pod preprogo. Pomembno je, da ekscesom ne pustimo, da prerastejo v sistemske anomalije, pač pa jih pravočasno zajezimo in takoj damo vedeti ljudem, da neustreznega delovanja, komuniciranja in obnašanja v odnosu do sodelavcev in strank ne bomo dopuščali. Tudi vrhunski strokovnjaki in vodilni posamezniki s sijajnimi referencami morajo biti v prvi vrsti ljudje in profesionalci.

Za soliranje in egotrip v poslovnem okolju ni prostora. Žal podjetja in organizacije tega ne vedo, dokler jih tako »vizionarsko«, vase zazrto vodenje ne doleti – z vsemi posledicami. V času konjunkture so podjetja prav hlepela po odločnih ljudeh, ki so brezkompromisno usmerjeni v rezultate, ki so se zdeli na dosegu roke. Vendar pa šerifi, ki so jih podjetja poklicala na pomoč, teh poslovnih ciljev niso dosegli, ker niso zmogli voditi svojih ljudi. Nasprotno.

Najboljši kadri so pobegnili, preostali pa so resignirano in avtomatizirano opravljali svoje delo, ki pa, kot si lahko predstavljamo, ni tako angažirano in kakovostno, če sodelavci vsak dan znova slišijo, da so nesposobni. Delovni rezultati so bili temu primerni in lastniki so se od vodij, ki za svoje sodelavce niso našli prijazne besede, hitro poslovili. Boleče je bilo spoznanje, da aroganca ni odraz moči, samozavesti, energije in vizije, kot so v nekem trenutku verjeli.

Ne nalašč. Z nekaj bolečimi izjemami nihče nalašč ne pozabi na svoje ljudi. Je pa dejstvo, da vodstvom v vsakdanjem hitenju in prizadevanju za doseganje ciljev v visokokonkurenčnem poslovnem okolju zmanjkuje časa. Poskušajo odložiti del bremena in se odločijo, da se bodo z ljudmi ukvarjali nekoliko kasneje. To je velika past, kajti prav vodenja sodelavcev ni mogoče nikoli opustiti. Kadrovski strokovnjaki, ki bi lahko pomagali pri strateškem razmisleku, so preobremenjeni z vsakdanjimi operativnimi nalogami, poslovni partnerji pričakujejo rezultate, vsi skupaj pa upajo, da delo z ljudmi lahko počaka. Ta teden. Ta mesec. To leto. Dokler se ne zalomi.

Takim vodjem pomagamo odrasti in dozoreti v spoznanju, da je vodenje v prvi vrsti odgovornost za sodelavce, ki jim je treba zagotoviti delovno okolje spoštovanja, zaupanja in varnosti. Če to umanjka, je vse preveč prizadetih, preveč težav in konfliktov in premalo delovnih rezultatov. Ranjeni kolektivi se namreč izgubljajo v zamerah in obtoževanjih, kar se prelije v slabe odnose do strank, kar vodi v hude zgodbe in rdeče številke. Slabih odnosov v delovnem kolektivu in posledičnega nezadovoljstva, nezaupanja in slabih rezultatov si v poslovnem svetu enostavno ne moremo privoščiti. Dober vodja ve in razume, da mora spoštovati, združevati in podpreti svoje sodelavce in jih spodbujati, da bodo lahko svoje sposobnosti in moči usmerili v delovni proces, sodelovanje in skupne zmage. Dobro vodenje, stabilno in predvidljivo delovno okolje in organizacijska kultura, ki spodbuja profesionalizem in komunikacijo, ki ne rani, so sodelavcem v pomoč, da sčasoma izpustijo zamere in postopoma spet zaupajo v vodenje, sodelovanje in skupne cilje. Pri tem vodstva in kolektive z veseljem podpremo. Ne gre čez noč, vendar je vredno. Za boljše odnose, boljše poslovne rezultate in manj hudih zgodb.