Ne podcenjujmo jih! Judeževo ponudbo, skrito v vladni ponudbi, češ da se s cepljenjem odpirajo velike možnosti, recimo potovanj po svetu, počitnic na morju, študijske izmenjave in drugih dobrot…, so zavrnili. Rekli so ne vsemu, ker imajo dovolj vsega, kar so doživeli v tem letu epidemije. Niso pozabili zaprtih šol, zaprtih športnih objektov, igrišč, priljubljenih lokalov za druženje, pa prepoved tega, prepoved onega, kazen za sendvič, kazen za nočni sprehod zaljubljenih… kazen za… Nikoli ne bodo pozabili mariborskega primera, ko so policisti so popisali nekaj njihovih sošolcev. Ti naj bi kršili kdo ve katerega od nametanih vladnih zakonov, predpisov, odlokov, dekretov, prepovedi. Prvi primer sojenja tem dijakom je že na sodišču. Otrokom, ki so dostojno po vseh predpisih povedali, da želijo v šolo, bodo sodili kot zločincem. Veriga nesmislov je popolna. Našel se je policist, ki je »prepoznal« zločin teh dijakov. Našel se je tudi njegov nadrejeni in brez oklevanja predal ta primer pristojnemu preiskovalnemu sodniku. In spet, ne boste verjeli, našel se je tudi sodnik, ki je »prepoznal« zločinsko dejanje teh dijakov in razpisal kazensko obravnavo na sodišču, namesto da bi primer zavrgel. Tam se je znašla tudi oblast, ki je vse to dopustila. O tem nesmislu so protestirali sošolci, učitelji … zgražala se je večina javnosti. No, ne vsi. Manjkal je predsednik države s spravnim dejanjem. Strogo je gledal predsednik vlade in naredil nič. Red mora biti. Varuh človekovih pravic se je oglasil le s skromno izjavo. Besedo v dobro dijakom so dali redki iz akademske sfere. Nič ni rekla RKC, nobene dobre besede, nobene maše za mlade. Ostali so jim le starši in njihovi učitelji. Zato bom šel pred sodišče in vsem povedal: »Tudi jaz sem Alja.«

Verjemite mi, da niso pozabili primera »policijskega obravnavanja« mladih pred Rogom, pretepanja, vklepanja, kaznovanja. Pa dogodkov na Šubičevi, ko so bili »policijsko obravnavani« ljudje, ki so brali ustavo, recitirali pesmi, risali po tleh in podobno. Spregledali so propadli načrt vlade za cepljenje in igračkanje z njihovim izobraževanjem po sistemu zaprto, odprto, pa spet zaprto. Ne, so rekli na tisti večno lepi mladostni način z upornostjo. Ne. Ne bom. Dost' 'mam!

Zrelost so pokazali tudi svoji ministrici za nič in ničesar v tej vladi s tihim »ne bomo se cepili«. To je rdeči karton vladi, različnim »strokovnim skupinam«, samooklicanim strokovnjakom, politikantom, poslancem in vsem drugim tihim kimavcem, ki slepo sledijo razdiranju države po madžarskem zgledu.

Kdo jim je še ostal? Starši, ki so prezaposleni z vsakodnevnimi skrbmi za preživetje. Komaj še zmorejo bremena krize (in izobraževanja). Morda lahko zaupajo in verjamejo samo še svojim učiteljem. Ko bodo še ti obupali nad vsemi oslarijami v tej državi, ne bodo imeli nikogar več, na katerega se bi naslonili. Takrat pa, vemo, se lahko zgodi cesta.

Dušan Kaplan, Ljubljana