Vprašljivost takšnega definiranja se ne spremeni, ko Močnik zraven pritakne še kontrarevolucionarno nasilje, ki da pri nas traja že trideset let – torej ves čas od osamosvojitve. Potemtakem Janševa vladavina ni nič posebnega glede na prejšnje, recimo liberalne vlade? »Kontrarevolucionarno nasilje je bil tudi izbris 25.671 stalnih prebivalk in prebivalcev Slovenije« – ali je po tej logiki potrebno novo revolucionarno nasilje, da se bo popravilo to kontrarevolucionarno nasilje? Ali pa »le« primerni zakon, ki se ga mora vlada tudi držati? Nasilje, »ki ne spreminja družbenih odnosov, je zgolj nasilje«, ugotavlja nadalje Močnik. Žal ne pojasni, katero družbeno nasilje naj ne bi spreminjalo družbenih odnosov.

No, zgoraj citirane Močnikove misli so zgolj uvod v kritiko SAZU. Naj natančno citiram njegovo oceno: »Nenatančno rabo izraza 'revolucionarno nasilje' je nedavno razširila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Z izjavo o slovenski spravi se je postavila na stališče kolaboracije z okupatorjem s trditvijo, da se bojuje proti 'revolucionarnemu nasilju'.« Ne bom se spuščala v opise »revolucionarnega nasilja« med vojno, saj bi ga univerzitetni profesor, preden o njem piše, moral poznati iz zbornikov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, ki jih je že leta 1962 začel izdajati takratni Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Vsaj prvih sedem zbornikov je verna predstavitev revolucionarnega, sektaškega nasilja. Ne samo revolucionarnega nasilja samega, temveč tudi njegovih posledic. In na te posledice, ki so v temelju spremenile naše notranje bojišče med drugo svetovno vojno in so še danes tukaj, je opozorila izjava SAZU! S tem se SAZU ni »postavila na stališče kolaboracije«! Revolucionarno nasilje je problematiziral in med samo vojno proti njemu z ukazi in članki še kako ostro nastopil CK Partije – pa zato menda ni bila kontrarevolucionaren?

Ne bi komentirala Močnikove optike na družbeno dogajanje, ki pozna le revolucionarno in kontrarevolucionarno nasilje, če ne bi svojega razmišljanja končal z naslednjo (ob)sodbo: »Strašiti z 'revolucionarnim nasiljem' je neodgovorno v sedanjem času, ko iščemo izhod iz kapitalizma. Če naj človeštvo preživi, je nujno odpraviti sedanje zatiranje in izkoriščanje ter uničevanje planeta.« Se strinjam! Toda kako odpraviti sedanje zatiranje in izkoriščanje planeta? Z revolucijo? Z revolucionarnim nasiljem? S pobijanjem? Koga? Koliko naj bi jih »revolucionarno nasilje« pobilo, da bi ostalo – »človeštvo«? Bolj neodgovornega mišljenja, tako rekoč vnaprej zločine poti človeštvu utemeljujočega, si ne morem zamisliti.

Vse moje življenjsko prizadevanje je usmerjeno v naše ozaveščanje o nujnosti sprave, torej proti dvojčku revolucija : protirevolucija. Če z demokracijo kot političnim sistemom in s spravo kot načinom so-bivanja ljudi (in ljudi z naravo) ne bomo prišli iz kapitalizma in rešili planeta, ampak bomo to delali z revolucijo, z revolucionarnim nasiljem, se bomo sami pobili, planet pa uničili. Pravzaprav smo na »dobri« poti do tja, od koder ni vrnitve, kajti tudi pri nas – Močnik bi rekel na kontra-revolucionarni strani – se koti sovraštvo. Tudi »objekti« sovraštva so že imenovani, to so nekdanji »rdeči direktorji« in drugi, ki jih je samoumevno (na način »Cesar je gol!«) označil mladec, član SDS, takole: »Bo že prišel čas, ko bomo mi vas pometali v brezna, golazen rdeča.« Ob teh besedah je skupaj z njim fotografiran predsednik njegove stranke, Janez Janša.

Spomenka Hribar, Tomišelj