P o navadi za njimi ostanejo samo kabli in cevi, ki štrlijo iz asfalta, mlahavo in nemočno kot nožice kakšne prazgodovinske žuželke, ki jo je potolkla evolucija. Potem pridejo cestarji in mesto, kjer je včasih stala trafika, zgladijo z novo plastjo asfalta. Vse je, kot bi ne bilo tam nikdar nič. Pa je bilo: stalo je okno v svet, ki je prek branja časopisov in revij omogočalo pogled daleč, potem pa se je nekega dne tleskoma zaprlo.
Tako kot otroci mislijo, da v televizijski škatli živijo človečki, sem bila tudi jaz včasih prepričana, da gospe in gospodje, ki delajo v trafikah, nimajo nog. Da ...
