Ko je zagorela znamenita pariška katedrala Notre Dame, so twitter in druga družbena omrežja preplavili posnetki malega francoskega inferna, svetovne oči pa so se uprle proti Parizu. Vsi so pisali tako rekoč samo o tem. O gostem in visokem dimu nad zvonikom, o vzdrževalnih delih, ki so se sprevrgla v uničenje 850-letnega zgodovinskega spomenika, in o gasilcih, ki so reševali, kar se je rešiti dalo. Dve leti zatem je zbranih 900 milijonov evrov, obnova pa je na čakanju zaradi novega koronavirusa. Je pa zato v pripravi nekaj projektov, ki želijo tisto, kar se je dogajalo aprila 2019, preoblikovati v filmsko izkušnjo. Najbolj obetaven je film Jean-Jacquesa Annauda, ki hoče biti nekaj takšnega, kar sta Howardov Apollo 13 (1995) in Greengrassov United 93 (2006).
Spektakel torej. A takšen, ki se na eni strani drži dejstev, na drugi strani pa je nezgrešljivo človeški. Realističen in pozoren pri podrobnostih, hkrati pa jasen v tem, da so v ospredju zgodbe ljudje. »Delamo film, ki je sicer fikcija, a očitno oprt na resnično zgodbo. Čustven in pretresljiv triler, pri katerem si nismo drznili kar koli izmisliti. Spoznal sem nekaj ljudi, ki so bili takrat tam. In bolj kot vrtam, bolj presenetljiva je zgodba,« je v intervjuju za Deadline dejal Annaud, ki je daljnega leta 1976 za vojno komedijo Black and White in Color prejel tujejezičnega oskarja, sicer pa je znan še po vojnih dramah Sovražnik pred vrati (2001) z Judom Lawom in Sedem let v Tibetu (1997) z Bradom Pittom. Pa recimo po kultnem Imenu rože (1986) s Seanom Conneryjem.
Doslej v ozadju,zdaj prvič v glavni vlogi
Prekaljeni francoski mojster je razodel, da še nikoli ni tako hitro spisal scenarija, saj je zgodba preprosto bolj čudna od tistega, kar bi si lahko izmislili. »Gre za tako neverjetno zgodbo, da je skorajda razumljivo, zakaj so gasilske postaje potrebovale toliko časa za prvi odziv. Pogovarjal sem se z varnostnikom, ki je delal takrat, dejal je, da so ljudje, ko je klical na pomoč, mislili, da gre za potegavščino,« je znani Francoz našteval lani, v času, ko je produkcijo že začela ovirati pandemija. Sedeminsedemdesetletni francoski filmar namerava film zapeljati tako, da se bo vse skupaj zgodilo v enem dnevu. Da bomo v 24 urah videli tiste večdesetmetrske plamene, vroče krepko čez 800 stopinj Celzija, ter na stotine gasilcev in prostovoljcev, ki so se s požarom borili več kot 12 ur. Notredamska stolnica bo tako po tragediji nehote prvič v glavni vlogi, potem ko smo jo do sedaj videvali predvsem v ozadju nekaterih uspešnic, med katerimi velja izpostaviti vsaj dramo Polnoč v Parizu (2011), avanturo Pot do slave (2015), detektivko Šarada (1963) pa recimo kultno Amélie (2001).
»Katedrala je mit, je simbol: preživela je vojne, v njej se je za cesarja okronal Napoleon, tam se je slavila osvoboditev Pariza izpod nacistične okupacije, ljudje preprosto niso mogli verjeti, da gori,« je jasen Annaud, kako pomemben francoski simbol je pravzaprav Notre Dame. Tudi zaradi tega želi vsak korak na film prenesti karseda verodostojno. V ta namen je že pred časom pozval ljudi, ki so bili na usodni dan tam, naj posredujejo posnetke, ki bi jih lahko s producenti naknadno umestili v končni izdelek. Film bo namreč igrano prepletal z arhivskimi posnetki, se izogibal računalniškim trikom, po najbolj ambicioznih napovedih pa naj bi bil nared enkrat prihodnje leto. Zvezdniških imen med igralci ne pričakujte, med čakanjem na akcijski in čustveni spektakel o tem, kako so v pol dneva izginila stoletja zgodovine, pa lahko med drugim posežete po odličnem BBC-jevem dokumentarnem filmu The Night Notre-Dame Burned.
