Splošno je znano, da se na probleme zdravstva, podobno kot na nogomet, spoznamo vsi. Tako lahko vsak sodi o razmerah v zdravstvu, o slabi organizaciji, predolgih čakalnih dobah, prevelikih stroških in vseh ostalih slabostih; ko pa je treba sprejeti in spremeniti določene stvari, s(m)o pa vsi pametni, da je kaj.
V zdravstvu ni prostora za samoupravljanje in demokracijo ali bolj ali manj laično razpravljanje o problemih, ki se sicer res tičejo vseh nas. In kdo naj bo bolj poklican kot zdravstveni delavci, da vodijo in rešujejo probleme zdravstva, in to, če hočete, od strežnic do zdravnikov.
Spomladi leta 2020 sem bil deležen hudih kritik na račun zdravnikov. Očitki so leteli na paternalistični odnos zdravnikov do bolnikov. Pred leti smo sprejeli zakon o pacientovih pravicah, ki je tako natančen, da bi moral imeti zdravstveni delavec tudi pravno znanje, da bi ga razumel. Zakon ima več kot devetdeset členov in samo eden govori tudi o pacientovih dolžnostih. Če ga beremo dovolj natančno, je na koncu vsake odločitve odgovoren tako ali tako zdravnik kljub vsem soglasjem in pojasnilni dolžnosti.
V vsej svoji dolgoletni zdravniški praksi od leta 1972 nisem bil nikoli deležen takega slabega odnosa do dela zdravnikov, kot je danes. Zelo redki so bili primeri, ko je bil zdravnik obtožen nevestnega ali malomarnega zdravljenja. Ko sem bil še zelo mlad zdravnik, sem moral sprejemati tudi zelo pomembne in usodne odločitve, ne da bi se bal, da bom morebiti za katero od njih deležen sodnega preganjanja. Ljudje so zdravnikom zaupali in ne vem, zakaj je sedaj drugače kot nekoč in nam ljudje več ne zaupajo. Ali smo za to krivi zdravniki ali pacienti? Znana je krilatica: »Bolnik ima vedno prav!« Ni res. Pogosto da, vedno pa ne. Preveč bi bilo primerov iz mojih izkušenj, ko je bolnik ravnal v nasprotju z nasvetom zdravnikov. Zaradi razumljivih razlogov ne morem navesti konkretnih primerov, čeprav bi jih rad in bi bralci videli, da bolnik nima vedno prav.
Vsak od nas ima z zdravstvom, zdravniki, medicinskimi sestrami ter drugim medicinskim in nemedicinskim osebjem dobre in slabe izkušnje. Dobro poznam zakon o pacientovih pravicah, ki v največji meri ščiti bolnikove pravice, in prav je tako. Ni pa prav, da v praksi to pomeni čedalje manj zaupanja v naše delo. In ne bom s prstom kazal na to, kdo je temu kriv, a dejstvo je, da je čedalje težje biti delavec v zdravstvu – zlasti zdravnik – ker si stalno z eno nogo na sodišču.
V trenutnem stanju v zdravstvu, ko smo vsi na istem čolnu in ni časa za politizacijo, smo priča ravno temu. Do skrajnosti smo spolitizirali nabavo zaščitne medicinske opreme od zaščitnih mask do ventilatorjev, bolniških postelj in kapacitet v bolnišnicah. Ko neki predstavnik ljudstva izjavi, kako je mogoče, da v nekaj mesecih nismo zgradili nobene nove bolnišnice, ne vem, ali se norčuje, provocira ali namenoma zavaja laično javnost. Za vsak razpis za javni sektor se najde toliko razlogov za korupcijsko tveganje, da preprosto ni mogoče več nič normalno naročati. Saj vem, da je pri javnem naročanju vedno možno korupcijsko tveganje, a za to imamo ustrezen nadzor in primerjavo s podobnimi naročili iz tujine. In kaj hitro je mogoče ugotoviti, ali cene presegajo neke povprečne številke.
Ni moj namen polemizirati z zagovorniki ali nasprotniki sedanje ter vseh prejšnjih in bodočih vlad. Ampak nekaj je gotovo. Problemov zdravstva ne bomo rešili s političnimi sredstvi in kriminalizacijo vsega, česar se zdravstvena politika loti. Zato bi veljalo upoštevati dejstvo, da v zdravstvu ni prostora za anarhoidno demokracijo, kjer vsak lahko »lapa«, kolikor ga je volja, ampak mora veljati neki sistem poveljevanja, ker drugače pride do kaosa in do še večjih problemov (kot smo jim trenutno priča).
Tudi pri zdravniškem delu ne more biti odločanje demokratično, ampak samo s konsenzom pri neurgentnih posegih in odločitvah. Pri nujnih stanjih pa so odločitve pogosto avtoritarne, da ne rečem diktatorske. Kako bi pa bilo, če bi, denimo, kirurgu med operacijo nekdo ukazoval, kaj naj stori. Praviloma je pri vsaki težji kirurški operaciji prvi ali glavni kirurg, poleg tega ima pa enega ali več asistentov ter anestezista, ki mu lahko svetujejo, odločiti se mora pa on in s tem ima tudi največjo odgovornost.
Politiki, učite se delovanja demokracije tudi iz izkušenj starih Rimljanov! Vaša vloga in naloga je, da sprejemate zakonske in druge podlage za čim boljše delovanje zdravstva tudi z upoštevanjem naših stališč. Strokovne odločitve pa prepustite strokovnjakom! Vse ostalo vodi v pogubo.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.