Živa Lopatič se je v nevladnem sektorju znašla po naključju. Iskala je novo zaposlitev in naletela na oglas za poslovodjo ljubljanske trgovine 3MUHE. Bila je izbrana, po letu dni pa je svoje delo predala sodelavki in se v celoti posvetila strateškem vodenju in ozaveščanju o pravični trgovini. »Največja razlika med gospodarskim in nevladnim sektorjem? Motivacija ljudi. V gospodarstvu se vse meri v denarju. Ljudi žene ustvarjanje dobička. V nevladnem sektorju ljudje svoje delo opravljajo zaradi osebnega zadovoljstva in poslanstva, da bi bila družba boljša,« pove Živa Lopatič, ki ima izkušnje iz obeh svetov.
A meni, da bi bilo lahko drugače. Dokaz so prav 3MUHE in druge pravične trgovine, ki dobička ne kujejo na račun podplačanih delavcev. »Pravična trgovina si prizadeva, da bi delavcem izboljšala kakovost življenja. Razlika med nami in drugimi trgovinami je tudi v tem, da dobiček vlagamo v družbo, v skupnost.« Doda, da lahko družbeno odgovorno ravnajo tudi običajna podjetja, a se jih za takšno delovanje odloča premalo.
Cena, ki ni napisana na izdelku
Preden je začela z delom v Zavodu za pravično trgovino 3MUHE, ni bila pretirano ozaveščena potrošnica, pravi. »Zavedala sem se, kako s potrošniki manipulirajo oglaševalci. Nisem pa poznala vsega izkoriščanja v ozadju izdelkov, ki k nam prihajajo od daleč. Nova zaposlitev mi je odprla oči,« pove Živa Lopatič.
Trgovino 3MUHE sta konec leta 2004 odprli nevladni organizaciji Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, in Društvo Humanitas – Center za globalno učenje in sodelovanje. »Situacija v Sloveniji je bila takrat precej drugačna. BDP je rasel, imeli smo več denarja. Izdelkov, ki so jih prodajali takrat – na primer kipov in slik afriških umetnikov – danes ne prodajamo več. Ko je leta 2008 udarila ekonomska kriza, so začeli ljudje varčevati; najprej seveda pri prestižu. Struktura nakupov se je spremenila,« pove. V trgovini, ki se je zasidrala v starem mestnem jedru, občutijo tudi druge spremembe, ki se dogajajo v mestu. »Ko se je Ljubljana bolj intenzivno usmerila v turizem in so se prebivalci začeli izseljevati iz mestnega središča, smo začeli izgubljati kupce, ki so pri nas redno kupovali živila, na primer sladkor, riž, kakav. Kljub temu pa kakav iz Dominikanske republike še danes ostaja naš prodajni zmagovalec.«
Pa si lahko izdelke iz pravične trgovine, ki so praviloma dražji, privoščijo tudi ljudje z nižjimi prihodki? »Za preživetje potrebujemo kruh in lokalno pridelano zelenjavo, ne pa čokolade in čaja z globalnega juga, ki ga prodajamo pri nas. Potrošnikova odločitev je, ali bo s tremi evri kupil 300 gramov običajne čokolade ali 100 gramov čokolade iz pravične trgovine.« Ob tem poudarja, da bi morali potrošniki razmisliti tudi o ceni, ki ni napisana na izdelku. »Najcenejše stvari so po navadi tudi najmanj zdrave. Kar pomeni, da jih dolgoročno plačamo z zdravstvenimi težavami.«
Obleka naredi človeka – kdo pa je naredil obleko?
V Zavodu za pravično trgovino 3MUHE v sodelovanju z Ekologi brez meja in Focusom, društvom za sonaraven razvoj, vodijo projekt Obleka naredi človeka, v katerem se osredotočajo na ozaveščanje o odvrženih oblačilih. »Želimo si, da bi manj oblačil končalo na odpadih. Naš cilj je, da bi ljudje pobrskali po omarah, prešteli svoja oblačila in razmislili, katera oblačila lahko nosijo dlje časa, kot so morda nameravali.« Med potrošnicami in potrošniki so v preteklih mesecih izvedli vseslovensko raziskavo o odvrženih oblačilih, v kateri je sodelovalo več kot 1300 oseb.
Živa Lopatič pravi, da so jo izsledki raziskave presenetili. Kar 86 odstotkov anketirancev, predvsem pa anketirank, je navedlo vsaj eno pozitivno spremembo, povezano z navadami nakupovanja oblačil. Četrtina je na primer navedla, da je prenehala nakupovati v trgovinah s hitro modo, da kupuje oblačila iz druge roke ali pa da oblačila dobi na izmenjevalnicah. »Rezultati so pozitivni, a jih jemljemo z rezervo. Tisti, ki niso ozaveščeni, takšnih vprašalnikov ne izpolnjujejo. Ali pa se zavedajo problematike in si zatiskajo oči. Kako si lahko drugače razložimo dolge vrste pred trgovinami s hitro modo po koncu prvega vala epidemije?«
Na podlagi izsledkov bodo oblikovali predloge za spremembe na zakonodajni ravni. »Prizadevamo si za večjo transparentnost pri označevanju porekla tekstilnih izdelkov. Da na etiketi ne bi pisalo le, kako oblačilo vzdrževati, in v kateri državi je bil na hlače npr. prišit zadnji gumb, ampak več informacij o poreklu oblačila, o tovarni, kjer je bilo oblačilo izdelano.«
Želijo si, da bi država slovenske proizvajalce oblačil spodbudila k certificiranju končnih izdelkov. »Proizvajalci si težko privoščijo drago certificiranje. Država bi jim lahko pri tem pomagala. Proizvajalci bi imeli tako tudi večje možnosti za prodajo v tujini.« Hkrati bodo odločevalcem predlagali spodbude za organizacije, ki se posvečajo alternativnim načinom prodaje, kot so npr. izmenjevalnice oblačil in prodaja oblačil iz druge roke. »Takšnih praks je pri nas že zdaj veliko, a če želimo, da se obdržijo, jih moramo podpreti. Država jim lahko priskoči na pomoč z nižjimi davki, promocijo in subvencijami pri najemu prostorov,« razmišlja Živa Lopatič.
