Tedaj je bil Pohorski bataljon izdan in je tragično padel. Elizabeto Bukovnik ali Moškanovo Liziko, kot so po domače pravili moji mami, so njeni sošolci in prijatelji iz Selnice ob Dravi vabili v Pohorski bataljon. Čeprav se je mama večkrat na skrivaj srečevala z njimi in jim prinašala zbrane obleke in hrano, ni privolila, da se jim pridruži, češ, kam bom pa dala otroka. Spominjam se mamine žalosti in njenega joka, ki ga je skušala prikriti pred mano, zaradi tragične izgube prijateljev iz bataljona.

Veliko pozneje sem izvedel nekaj več podatkov o tej tragediji Pohorskega bataljona. V nedeljo, 10. januarja 1943, so Nemci zbrali 2000 oboroženih mož in obkolili območje Osankarice, kjer je Pohorski bataljon prezimoval. Vnel se je zadnji boj bataljona. Ena od partizank se je pognala med Nemce, se razstrelila z ročno granato in pobila še nekaj Nemcev. Vanček, 12-letni Šarhov sin in najmlajši borec, se je povzpel na smreko in od tam po že končani borbi ustrelil nemškega stotnika. Lahko bi preživel morijo, toda njegova moralna zavest je branila domovino, ne pa lastno življenje.

Da bi dobili občutek človeške stiske in ogroženosti naroda, ki mu pripadate, morate obiskati Osankarico in se postaviti v vlogo tedanjih branilcev domovine. Ko boste stali ob enem od borbenih položajev borcev Pohorskega bataljona in se zavedali, da ste izdani in vas obkroža tisoče sovražnih vojakov, boste lahko doživeli njihova občutja.

Ogabno je, da tisti, ki so sodelovali z okupatorjem in proti koncu vojne skupaj z nacisti, belogardisti in ustaši pobegnili pred roko pravice, sedaj njihovi somišljeniki, udrihajo po partizanih, češ, mi smo se borili za krščanske vrednote in proti komunizmu. Ali bi me sedaj moralo biti sram, če bi tudi moja mama bila v Pohorskemu bataljonu in bi leta 1943 padla zaradi svoje privrženosti rodni grudi?

V bližini zadnje bitke je čudovit planinski dom. Sedaj je pogorel do tal. Alešu Patekarju, ki je vse svoje prihranke vložil v vabljivo delovanje doma na Osankarici, bi morali vsi, brez izjeme, vsaj finančno pomagati pri obnovi doma. Zato vabim ljubitelje narave in domovine, da se pridružijo temu plemenitemu dejanju. Mogočneži si lahko privoščijo večji prispevek. Cerkev naj ne bo izjema. Z eno nabirko daritvene maše, ki bi jo podarili požrtvovalnemu Alešu, bi porastel ugled in smisel Cerkve, saj bi po tem zgledu tudi drugi bolj velikodušno pripomogli k obnovitvi doma. Pa še en namig: tudi kakšna daritvena maša, posvečena borcem padlega bataljona, saj so vsi bili vaše »ovčice«, bi uravnotežila vašo dejavnost.

V moralnem svetu velja, da pastir ne sme zapustiti svoje ogrožene črede, niti kapetan svoje potapljajoče se ladje. Vrzite torej svoj rešilni pas in se vidimo v novem domu.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani