Smo prišli do konca demokracije? Razkraja se tudi parlament

Ko so poslanci DeSUS napadli koruptivno in lažnivo Aleksandro Pivec, sem iluzorno sklepala, da se borijo za strankin ugled in proti korupciji. Ko so izstopili iz koalicije, sem še verjela, da so končno spoznali, poslanci in stranka, s kom in pri čem sodelujejo. Zdaj DeSUS razpada, odbori se manjšajo, kakšen se tudi ukine (na primer: radenski), zapuščajo ga vidni člani, njihovi poslanci pa se na to požvižgajo. Začasna predsednica Brigita Čokl se je po upravičenih kritikah ugriznila v jezik ter zadovoljno sporočila, da se njena odvetnica Nataša Pirc Musar in Janšev Matoz (ki je bil po »čistem naključju« zastopnik poslancev) ne bosta spopadla. Spet je vse v najlepšem redu, pogovarjali se bodo, utrdili stranko, oh in sploh, skoraj pravljično: »Kaj hočemo, malo smo levi, malo smo desni, pa bomo vozili po sredini. Smo konstruktivna opozicija.«

Koliko njihovih članov ne podpira »janšizma« in koliko ga podpira, nam niso povedali. Mogoče je podobno razmerje, kot menda velja za celotno prebivalstvo Slovenije, dve proti eni tretjini, a »Janševa manjšina« hoče kljub temu zavladati večini. Kakor koli, po ciljih njihovega statuta lahko sklepam, da so ga pisali »levi«, sprejeti pa so ga morali tudi »desni« člani. Na primer:

– spoštovanje ustave in pravne ureditve Republike Slovenije,

– spoštovanje vrednot narodnoosvobodilnega boja,

– zakonodaja, ki zagotavlja sistem socialne in zdravstvene varnosti državljanov,

– varovanje okolja,

– podpiranje javnega zdravstva in javnega šolstva,

– socialno pravična družba, humani medsebojni odnosi, učinkovitost pravnega reda in dosledno spoštovanje in zagotavljanje že pridobljenih pravic državljanov itd.,

– član stranke je lahko izključen, če bistveno krši statut stranke…

Zakaj to naštevam? Zaradi dejstev, da poslanska skupina DeSUS s svojim delovanjem neodgovorno in neovirano krši lastni statut, ko ves čas nekritično podpira Janeza Janšo. (Tako prijeten sogovornik je, kajne, Franc Jurša?) Kljub opozorilom parlamentarne zakonodajno-pravne službe glasujejo tudi za ustavno sporne zakone, omogočajo rušenje pravne države, spreminjanje demokracije v avtokracijo in v socialno nepravično družbo. Omogočajo vedno bolj razklane, zastrupljene odnose, spreminjanje zgodovine, sramotenje v tujini… Kljub svarilom stroke so pomagali izglasovati sporni zakon o vodah itd. Po sestanku s svojo predsednico in organi stranke so ponovno pokazali, kako si razlagajo sredinskost stranke in glasovanje po svoji vesti. Moralo in etiko so zamenjali z egoizmom, a nisem več presenečena.

Nadaljujejo podporo koaliciji. Bili so celo za diskriminacijo nepovezanih poslancev. Stališča stranke kar naprej predstavlja Robert Polnar. So preostali trije v poslanski skupini nesposobni (tudi pri poslanskih vprašanjih niso aktivni), ali tako zelo občudujejo Polnarjevo privzdignjeno govorjenje? Me pa niti več ne zanima, kaj gospa Brigita Čokl meni o tem, da jih zastopa nekdo, ki so ga iz stranke izključili. Pa o tem, da se je udeležil sestanka koalicijskega vrha. To so se namreč dogovorili v poslanski skupini. Lahko rečem samo: sramota.

Kaj lahko sploh stori opozicija, ko koalicijski glasovalni stroj zruši prav vse po vrsti? In mi? V tem turobnem času, ko so naši medčloveški stiki zoženi na minimum, tudi naša psihična stabilnost je že dodobra načeta, ko se moramo poleg socialnih in psihičnih stisk soočati še z epidemijo »vojnih« dobičkarjev, z nepravičnimi prednostmi pri cepljenju, z nezaupanjem v cepiva…? Samo od daleč lahko opazujemo destruktivno početje političnih in drugih odločevalcev. Še sreča, da se naša nemoč, trpljenje in žalost počasi spreminjajo v jezo in bes. In v upanje, da bodo krivci za to kaznovani.