Ker državnega denarja enostavno ni bilo dovolj za financiranje vsega športa v republiki, saj so ga največ porabili za potrebe manjšega števila polprofesionalnih ekip najvišjih lig v kolektivnih športih z žogo, so se s temi sklepi usmerili v sistem selekcioniranja športnikov od najmlajših starostnih kategorij naprej. Mladina je sploh imela prednost, saj so za nastopanje na republiških ligaških prvenstvih z redkimi izjemami starost omejili na 24 let, najboljši posamezniki posamezne regije pa so morali igrati za moštvo regijskega panožnega središča. V tekmovalni sezoni 1977/78 so se v prvi republiški ligi tako pojavila povsem nova imena »klubov« oziroma selekcij, kot so jim rekli: slovenjegoriška, dolenjska, gorenjska, obalna, zasavska, goriška, severnoprimorska… Starejši igralci so lahko igrali v rekreativnih regijskih ali občinskih ligah, zaradi česar se je veliko sicer precej spodobnih razočaranih igralcev odločilo za zaključek športne kariere. Tudi kar nekaj prej sicer uspešnih klubov, na primer košarkarski klub Beti iz Metlike, je prenehalo delovati. Slabost sistema je bila med drugim tudi v tem, da mnogi v ekipe regijskih panožnih središč prisilno vključeni nogometaši, košarkarji, rokometaši ali odbojkarji v novih okoljih niso dobili zaslužene minutaže, s čimer so izgubili motivacijo za vadbo in napredek. Današnja stroka portoroške sklepe označuje za najslabšo stvar, ki se je kadarkoli zgodila slovenskemu športu. Večino določil, nastalih na podlagi portoroških sklepov, so odpravili šele leta 1987.
Portoroški sklepi
PORTOROŽ – Skupščina telesnokulturne skupnosti je kot predlog sprejela samoupravni sporazum o uresničevanju nekaterih pomembnih vprašanj nadaljnjega razvoja telesnokulturne dejavnosti v SRS. (…)
Kakor je uvodoma zapisano v njem, ima sporazum namen enotno in hitreje uresničevati ustavno, politično in samoupravno opredeljene naloge na področju telesne kulture v samoupravni socialistični družbi. (…)
Sporazum navaja temeljne vire za financiranje telesno kulturne dejavnosti, še zlasti športno rekreativne. (…) Za uresničevanje programa množičnosti bo namenjeno najmanj 50 odstotkov združenih sredstev. (…)
Uveljavili bomo dva tekmovalna sistema: športno rekreacijskega in športno tekmovalni sistem; oba sistema bosta izhajala iz koncepta množičnosti in vrhunskega športa, ki sta delovno opredeljena v prilogah samoupravnega sporazuma; (…).
Delo, 19. aprila 1976
Objektivna nujnost
PORTOROŽ – Sklepi so bili sicer sprejeti takorekoč soglasno, kljub temu pa ob njih ne manjka dvomljivcev. Vsi v slovenski telesni kulturi so sicer soglasni, da položaj v njej ni zadovoljiv, da množičnost ne ustreza stopnji našega razvoja, da bi v vrhunskem športu morali doseči več, a se ne tako redki kljub vsemu od sedanjega stanja poslavljajo z veliko mero rezerve in kar nekakšno nostalgijo. To velja zlasti za sfero tako imenovanega tekmovalnega športa, ki je v vseh inačicah doslej tudi porabljal takorekoč vsa sredstva, ki so bila na voljo telesni kulturi.
Nesporna resnica je, da je – ob realnem patu glede denarja za telesno kulturo – mogoče kakršnekoli resnične premike doseči le s spremembo sedanje prakse. Premiki so potrebni predvsem zaradi tega, ker vendarle ne moremo več trpeti, da bi delovni ljudje dajali za še kako potrebno dejavnost, pa praviloma ostajali zunaj nje, ki je – in tudi to je treba poudariti – njihova življenjska potreba. Vrhunski šport bi pri tem morebiti celo lahko zanemarili, čeprav na drugi strani tudi pomeni nepogrešljivo komponento v telesnokulturnem razvoju tako družbe v celoti kot posameznikov, ki bi se radi izkazali v njem. (…)
Seveda pa sprejeti dokumenti sami po sebi še ne bodo spremenili ničesar. Treba bo izjemnega prizadevanja vseh pristojnih in tudi velikega razumevanja najširšega kroga naših ljudi, da nas bo dogovorjena usmeritev postopoma zares približala k zastavljenim ciljem. Prav tako pa bo treba tudi sprotno preverjanje poti, ki smo jih ubrali, in prijemov, ki smo se jih lotili, da bi se bilo mogoče tenkočutno odzivati tedaj, ko bi se pokazala potreba po izpopolnitvi sklepov. (…)
Delo, 19. aprila 1976
V prihodnji sezoni že po novem
KRANJ – Kakšni bodo tekmovalni sistemi v prihodnji sezoni 1976/77, je danes še težko dati točen odgovor. O tem se bodo dogovorili predstavniki vseh rokometnih zvez 31. oktobra v Ljubljani, je v pogovoru povedal sekretar RZS Komel. Tekmovanje bo po novem športno rekreativnega pomena in bo potekalo na medobčinskem nivoju. Pri moških bo 12 medobčinskih lig, in sicer goriška, obalnokraška, ljubljanska, ribniška, novomeška, posavska, zasavska, celjska, koroška, mariborska, pomurska in gorenjska. V vsaki ligi bo od 6 do 10 ekip. (…)
Za tekmovalno sezono 1977/78 pa se bo moška republiška liga zmanjšala na 10, ženska pa na osem ekip. Pravilo RZS pa naj bi bilo, da bi potem nastopala v republiški rokometni ligi iz ene občine le po ena ekipa.
Glas, 20. avgusta 1976
Štartajo mladi
Ljubljana – Potem ko so prejšnjo nedeljo pričeli s tekmovanjem v SNL, bodo zdaj začeli s tekmovanjem tudi v nižji (torej IV. selekciji). V »slovenski mladinski ligi« bodo nastopile selekcije iz 15 centrov v deljeni ligi s po 12 člani. (…)
Za letošnje tekmovanje so v vseh selekcijskih središčih morali za svoje IV. selekcije povsem na novo pripraviti sezname mladih, ki bodo igrali v moštvih. (…)
Tako je treba tudi v letošnjem tekmovanju IV. selekcij v deljeni SML gledati manj na tekmovalni uspeh ekip. Poudarek pri novem načinu organizacije slovenskega nogometa je v dajanju možnosti vsem, da se s trdim delom dokopljejo naprej – v višje selekcije. (…)
Delo, 10. septembra 1977
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
