Že dolgo nisva več mlada, a epidemija nama je malček vrnila občutek mladosti. No, takrat nismo pazili na razdaljo med nami, nasprotno, zapovedana ura pa je bila – za nas – nezavezujoč dogovor s starši in park nočno zavetje. V najini novi mladosti sva – do nedavnega – gledala na uro, da ja ne bi prekoračila policijske ure.
Oblast je imela prav, ko je preko medijev sporočala, da ne gre za policijsko uro, temveč nočno omejitev gibanja. Ker ob določeni uri smo se vsi preselili na kavč pred televizijo, kot najbolje vé premier. Gibanje sem omejila na minimum. Z levega boka sem se na kavču občasno obrnila na desni bok. Vse, kar sem potrebovala za gledanje teveja, sem imela na dosegu roke. Omejitev gibanja sem torej razumela dobesedno. Kot zdaj vé že ves svet, smo epidemijo preživeli z ležanjem pred tevejem.
Če bi v meni ostalo kaj mladostne upornosti, bi ostala zunaj preko dovoljene ure, se skrila globlje v park in snovala načrte – kot sem jih res v mladih letih – o tem, na katerih vseh netipičnih prostorih bomo organizirali umetniške akcije. Tu bi nam utegnil pomagati nedavni zapis učiteljice na Facebooku. Ko je imela vsega dovolj, je zapisala: »Dragi starši in učenci! Naslednji teden bomo imeli pouk v Rutarju. Dobimo se ob 8.30. Pouk SLJ bomo imeli na oddelku s kavči (književnost – prinesite berila) in MAT na oddelku s tepihi (obseg in ploščina). Sledi malica v spodnji menzi, prinesite kupone. Nato bomo imeli ŠPO (štafetni tek z nakupovalnimi vozički) in GUM na oddelku z lonci (ritmična spremljava glasbe iz zvočnikov). Lepo vas pozdravlja učiteljica.«
Zapis je seveda nastal v času, ko so bile šole zaprte, trgovine, ne samo s pohištvom, pa odprte.
Ko sem ga brala, me je pobiralo od smeha, in spraševala sem se, zakaj meni ni kaj takega padlo na pamet. Šla sem čez naslove naših knjig in v mislih po oddelkih organizirala pogovore, glede na temo romanov in prostorske kapacitete Rutarja. Kar mi je dalo vetra v jadra in miselno akcijo sem nadaljevala s popisom prostorov z vidika slovenskega dojemanja virusa. Ko virus zagleda gledališče in kinodvorano, se mu zmeša, ponori in dela trojno. Ko iz gledališča ves živčen prinori do galerij, se malo umiri, njegovo tresenje se zmanjša in bolj na izi gre čez prostore. Komplet se mu spet zmeša, ko zagleda terase barov, prav strga se mu in sovirusi postanejo skrajno zaskrbljeni, kličejo policijo, gasilce, Aleša, Janeza. Aja, sori, njiju virus ne vidi. Kot tudi sploh ničesar ne vidi tam, kjer stojijo tovarne.
Čez velike trgovine, kjer je ljudi več, kot bi jih utegnilo biti v gledališču, kinu, na literarnem dogodku ali v razredu, surfa kot napol zadet jahalec na morskih valovih. Mimo vseh. Ko je videl otroke v trgovini, se je spoštljivo umikal, ko si jih je predstavljal v razredu, pa se mu je spet snelo in klofutal jih je v galopu.
Na trgovskih blagajnah začuti tako ugodje, da se mu nič več ne da. Samodejno si omeji gibanje. Do poslovnih kosil čuti globoko spoštovanje, utihne, se potuhne in se dela, da jih ni. Podobno reagira, ko zagleda našo vlado. Obmolkne. Zmrzne. No, enega ministra je oplazil, prav gotovo po pomoti, ker je šel v galerijo čakat na izvide testa. Kaj mu je tega treba bilo, ah, kultura vendar škodi.
Tega našega virusa se drži neko nikoli nikjer obstoječe ekonomsko videnje stanja stvari. Včasih se mi zdi, da je odraščal v Noriškem kraljestvu, kjer kraljuje fevdalni komunizem in je polno ljudi, ki vdano in slepo ljubijo vodjo. Revež, nihče mu ni povedal za naš socializem. Ničesar ne ve. Tudi o tem ne, kako je v salonskem socializmu neki holivudski diktator zatrl takratno kugo. Naš virus je en tak revež, ne pozna naših pravil za epidemije, naravne nesreče, on zgolj sledi vodji. Tak priden vojščak je – ko vodja reče, da kultura škodi, gre on z armado prijateljev nad kulturne hiše in lomasti. Ima pa zelo rad denar. Več ko je šelestenja, bolj je pri miru.
Ne gre drugače, situacija je tako nora, da nam le humor in smeh lahko rešita kanček zdrave pameti. Zakaj nisem organizirala pogovora v Rutarju? Ker sem odrasla in odgovorna. No, tudi zato, ker nimamo enormnih proračunov. Za kazni. Bi pa bila super dobra poteza Rutarja (nič niso krivi, lahko so bili odprti), da bi se sami spomnili na to in predlagali šolanje in kulturno udejstvovanje pri njih. Dlje ko bodo trajale te norosti z ukrepi, izjemami, dnevnimi spremembami nestrategij cepljenja, več bo humorja.
No, več je tudi norosti povsod naokoli. Vsako zdravilo, tableta ima stranske učinke. Ampak cel vihar nastane, ko ima tudi cepivo stranske učinke. Hm, kako je bilo, preden si šla v eksotične kraje in si se cepila proti lokalnim kugam, vprašam prijateljico anticepilko. »Okej je bilo, roka je mal bolela, ampak tam je bilo res lepo.« Proti sedanjemu virusu se seveda ne bo cepila. Ne razumem staršev, ki nasprotujejo samotestiranju otrok. Okej, a mi lahko, lepo prosim, pošljete test na dom, da si zadam ta usodni udarec s palčko v nos? Potem pa takoj na cepljenje. Moj naslov hranijo v uredništvu. Hvala.
Aja, ni dovolj cepiv. Zato mora ubogi Kaco kar naprej lagati na teveju, medtem ko se premier igra zemljo krast. Kar vidim Dodika, kako se mu pridruži pri igri in mu nežno zašepeta: »A bi rad, da Slovenijo ločimo na mestne republike? Samo povej, z veseljem pomagam.«
