Na drugem gorišču družbenega življenja je cepljenje prebivalstva, ki gre po polžje in se mnogokrat zatika. Tudi diletantsko je, pa ne zaradi zdravstvenih delavcev. Obvelja tista, ki pravi, da kjer stopi politika, trava bolj plaho raste. Zavožene nepravočasne nabave vladni govorec prelaga na druge in išče krivce tam, kjer jih ni. Tudi placebo cepivo bi naročili pri svojih dvornih dobaviteljih, če bi jim pustili, pa jim k sreči ne.

Vse to vidimo in prenekateri skušajo z dobronamerno kritiko zadeve usmeriti na boljše, a kaj ko niso »naši«. Vsako pobudo in predlog pozorno spremljajo dežurni pisuni, ki so blizu vladnim strankam in s svojimi umotvori zatrejo slehernika. Odprti družabni portali so polni pozivov k linču, blatijo in smešijo ter primitivno zaničujejo njim moteče državljane. Pa pravijo, da je pozeba v sadovnjakih huda. Pozeba v duši in umu je to leto še hujša. Pa naj kdo reče, kar koli hoče.

Zasledil sem veder poziv optimističnih ljudi, da se lahko več in bolj sproščeno smejimo. Stanje v družbi nam tega sicer ne dovoljuje in ne daje razloga. Ja, vendar so primeri in veliko možnosti, da odmislimo turobno vzdušje in se posvetimo sebi, svojcem in prijateljem ter naredimo vedro ozračje, vsaj za kratek čas. V naselju, kjer živim, se je med otroki, ki so bili doma zaradi zaprtja šol, stkala in utrdila močna in pozitivna vez. So različnih starosti, vedri, zdravi fantki in punčke. Smeh in razposajenost ducata otrok našega naselja zveni po ves dan, kljub hladnemu vremenu ali rahlemu dežju. Živžav mi poživlja srce in ga navdaja s pozitivno energijo. Spoznanje, da so jih starši pozitivno vzgajali in blagodejno vplivali na njih, je obliž na sicer mučno duševno stanje v družbi. Staršem jih je uspelo odtrgati od pretirane uporabe računalnikov in jim približati naravo in otroške igre, tu ni bilo pozebe. Otroci mislijo le na igro, starši jih spodbujajo in pozitivno podpirajo njihove želje z zdravim nazorom.

Meni, ki sem sicer večni optimist, pa ne da miru misel, kaj bo z otroki čez kakšno leto. Da le ne padejo v kremplje kašnim strankam, si mislim, ki jih bodo sprle med seboj, iz njih naredile poslušne strankarske ničle, da le ne bi sledili novo prihajajočim politikom, ki nadaljujejo zdrahe in razdvajanja. So kraji, od koder so aktualni politiki in od koder, kot pravijo tukajšnji ljudje, še veter ni dober. Kot meč nad glavo mi visijo turobne misli, da ti doraščajoči otroci ne postanejo plen ekstremnim verskim fanatikom in zdraharjem v najslabši obliki. Da pozitivno začetega življenja ne povozijo človeške slabosti. Tu pa nikakor ne pozabimo vloge staršev, starih staršev in javne šole, ki ji moramo pustiti dihati.

In ne pozabimo. Dobro začeta osnova in dobre stare misli ter nauki nikoli ne zastarajo, tako kot kopriva nikoli ne pozebe. Nekaj upanja še živi.

Branko Đukić, Straža