Mirovniki po vsem svetu se seveda tega umika veselijo, se pa obenem sprašujejo, ali je ameriški predsednik sklenil prenehati policijsko vlogo ZDA po svetu, ki je v tej azijski državi pogoltnila preveč ameriških življenj in na milijarde dolarjev, ali pa je uvidel potrebo po fokusiranju zunanje politike in razporejanju sil drugam?
V Grčiji se je minule dni začela vojaška vaja Iniochos 21 s sodelovanjem letalskih sil ZDA, Izraela, Združenih arabskih emiratov, Francije, Španije in Cipra. Domačini so zraven le z izposojo svojih vojaških oporišč. Poteka nad Egejskim morjem in je povezana z ameriško vajo Defender-Europe 21, ki poteka že od polovice marca. Na 30 lokacijah v 12 državah Evrope in Afrike slednja preverja interoperabilnost med silami ZDA in drugimi članicami Severnoatlantskega zavezništva (mobiliziranih je 28.000 vojakov iz 26 držav) v službi – kot piše na svoji spletni strani – strateškega partnerstva za varnost na zahodnem Balkanu, na območju Črnega morja, severne Evrope, Kavkaza, Ukrajine in Afrike.
Vse to dela iz Evrope paradno igrišče. Dodajmo mu še nekaj let staro in nikoli preklicano namero ZDA po namestitvi nosilnih raket tudi z jedrskimi konicami v Romuniji in na Poljskem: pa najnovejša sporočanja iz Washingtona in Bruslja ukrajinskim oblastem, naj računajo na ustrezno, tudi vojaško pomoč ob stopnjevanju ruske agresije na vzhod te države; pa željo le-te po vstopu v EU in Nato; ter ne nazadnje, najnovejše ameriške in še trajajoče sankcije EU zoper Rusijo po aneksiji Krima leta 2014 in izjave ameriškega predsednika Bidna o Putinu »morilcu« – in dobimo zmes, ki močno iritira Kremelj. Pa se temu ne gre čuditi. Spomnimo se na zagotovila Zahoda Mihailu Gorbačovu, ko je ta razgrajeval Sovjetsko zvezo ter Varšavski pakt in se je ugašala hladna vojna, da se Severnoatlantsko zavezništvo ne bo širilo proti ruskim mejam. A se danes dogaja prav to.
Nekdanje evropske zaveznice ali, če hočemo, podložnice Rusije v razformirani vzhodni aliansi so prešle na nasprotno stran in Nato je vse bližje ruskemu ozemlju. Z Estonijo in Latvijo je že tam, daljši del meje pa je še nekako zunaj dometa – »tampon coni« sta tesna ruska zaveznica Belorusija ter Ukrajina, ki je Moskva očitno ne namerava kar tako prepustiti Zahodu, še toliko bolj, ker ima na vzhodu te države, v samooklicanih »ljudskih republikah« Doneck in Lugansk, svojo manjšino.
Pa ne pozabimo še na eno zgodovinsko okoliščino, ki je nekako trasirala pot če že ne sprejemanju, pa vsaj prenašanju »vplivnih območji« supersil, kar je praksa, ki jo je po vseh postulatih mednarodnega prava in resoluciji OZN treba obsoditi in zavreči. Oktobra 1962, sredi najostrejše hladne vojne, je takratna Sovjetska zveza nameravala naskrivaj namestiti jedrske rakete na Kubo, ki jo je že vodil Fidel Castro, a se je to razvedelo in ji ZDA tega niso dovolile. Z vojaško pomorsko blokado so zaprle pot ruskim tovornim ladjam, ki so prevažale rakete in opremo, in malo, zares malo je manjkalo, pa bi prišlo do kolizije in neposrednega vojaškega spopada med supersilama. Dišalo je tistih 13 dni, kolikor je kriza trajala, po tretji in tokrat jedrski svetovni vojni. Rakete so bile v silosih aktivirane na obeh straneh. Le pogovor po rdečem telefonu med predsednikoma Kennedyjem in Hruščovom jo je preprečil. Ruske ladje so se obrnile in se vrnile domov, Washington pa je zagotovil, da na Kubi ne bo interveniral, a je dal obenem vedeti, da s Castrom ali brez sodi ta država in celotno Antilsko otočje v vplivni prostor ZDA. Tako kot danes Kremelj sporoča Zahodu v zvezi z Ukrajino.
In kaj bi morali storiti mi, Slovenija, v teh vse bolj napetih razmerah? Izločiti se iz tega prekletstva z odhodom iz zveze Nato ter s primerno ekvidistanco in s statusom neodvisne in neuvrščene članice svetovne skupnosti, tako kot Finska, Avstrija, Švedska, Irska in še katera, prevzeti proaktivno posredniško vlogo pri iskanju poti iz te najnovejše hladne vojne.
Aurelio Juri, Koper