In tu sta nastopila moja dobra soseda.
Soseda sem klical že z urgence, obljubil mi je vso pomoč in mi jo resnično tudi nudil. Še isti večer mi je iz kleti prinesel invalidski voziček, potem pa vse dni, mesec in pol, skrbel za vse, kar sem potreboval. Resnično za vse. Zame je odhajal v trgovino, mi prinašal jabolka iz garaže, celo obešal in pobiral perilo. Ko sem povedal svojo željo, jo je nemudoma uresničil, ne glede na to, kaj je imel sam v načrtu.
Na kontroli na travmatologiji mi je zdravnik dopovedal, da za celjenje zloma ključnice roke ne smem uporabljati niti za povsem običajna dela. Naenkrat je pripravljanje kosila postalo nepremostljiv problem. Že za lupljenje krompirja ali čiščenje solate sta potrebni obe roki. Prosil sem sosedo, ki je ustregla moji prošnji in mi mesec dni kuhala in prinašala kosilo.
In vse to, predvsem pomoč sosedov, se je zgodilo zdaj in tukaj v Sloveniji. Pandemija nas sili v osamo, že brata se vidita samo prek maske ali pametnega telefona. Moja soseda Roman in Metka pa sta na vse to pozabila in meni delala življenje znosnejše. Ne vem, kako bi preživel ta čas brez njune nesebične pomoči. Pokazala sta, koliko je vreden dober sosed.
Ernest Jazbinšek, Ljubljana
