Takšno odločitev sem sprejel po 28 letih ukvarjanja z gimnastiko. V zadnjem obdobju se vse težje pripravim na tekmo ter se regeneriram po napornejših treningih. Z leti potrebujem tudi vse več časa za vrhunsko pripravo. Vedno sem si govoril, da se bom ukvarjal s športom, dokler bom zdrav. Hkrati me boli vse več delov telesa, kar je verjetno posledica večjih poškodb iz preteklosti. Kljub temu bom po koncu športne poti ostal v dobri formi.
Je k odločitvi pripomogla tudi koronakriza?Stvari je nedvomno pospešila. Ob jesenskem zaprtju gimnastičnega centra sem bil tri tedne doma. Kmalu sem spoznal, da je vadba od doma jalova tolažba, saj ni mogoče ohranjati niti telesne priprave. Vrhunski športnik potrebuje tekmovalne pogoje, ob sebi pa mora imeti trenerja. Po treh tednih so bili treningi zelo omejeni, a smo imeli vrhunski športniki v nasprotju z mlajšimi telovadci vsaj možnost vadbe. Osebno sem najbolj pogrešal fitnes, saj eksplozivna in maksimalna moč predstavljata petdeset odstotkov mojega treninga. Po daljšem tekmovalnem premoru sem se pozimi pripravljal za nastop v Cottbusu, a je tekma tik pred zdajci odpadla. Potem sem se pripravljal na novo tekmo, a je prav tako odpadla. Takšne stvari ubijajo motivacijo. Pod vprašajem se je znašlo tudi evropsko prvenstvo. Po nastopu v Švici bom nastopil še na svetovnih pokalih, na prvenstvih pa ne več.
S kakšnimi tekmovalnimi ambicijami boste odpotovali v Švico, kjer vas čakajo kvalifikacije na parterju čez natanko teden dni?Verjamem, da sem se sposoben uvrstiti med najboljših 16 telovadcev. Ob idealnem scenariju, če bi naredil svojo najboljšo sestavo, tekmeci pa bi delali napake, bi se lahko približal finalu. Realnost je, da nisem pripravljen tako dobro, kot sem bil pred leti v Moskvi ali Bernu.
Ste v stiku z razvojem svetovne gimnastike?Razvoju skušam slediti, vprašanje pa je, kako sem pri tem uspešen. Mladi telovadci, stari od 18 do 23 let, morda do 25 let, izvajajo neverjetne akrobacije. V njihovih letih si nisem predstavljal, da je kaj takšnega sploh mogoče. So pravi 'norci'. Ko jih opazuješ, ti kar malce zbijejo motivacijo. Gimnastika se je v zadnjem obdobju povsem preusmerila v težavnost sestav, sama izvedba pa ne igra več velike vloge. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan sta veliko svojih uspehov dosegla z eleganco. Tudi sam sem slovel kot telovadec, ki je na parterju pustil vtis. Nikoli nisem imel najvišje izhodiščne ocene, visoke ocene pa sem prejemal na podlagi dobrih izvedb. Na takšen način sem ohranjal stik z najboljšimi. Izkazalo se je, da sem s takšnim pristopom v zadnjih treh letih ostal brez kakšnega odmevnejšega rezultata. Večkrat sem bil namreč blizu najboljšim, a me je zaradi precej višje izhodiščne ocene vselej premagal kakšen telovadec, na katerega nisem računal.
Lahko kot stranski opazovalec, ki ste vsak dan po več ur v dvorani, odgovorite, ali se slovenska gimnastika razvija v smeri vse večjih akrobacij ali je izgubila stik z vrhom?Znanje slovenskih trenerjev je na visoki ravni. Največjo težavo imamo v številčnosti mladih tekmovalcev in tudi prehitrem prenehanju kariere, do česar pride v največ primerih takrat, ko sestave postanejo vse težje. Prepričan sem, da bo davek terjala tudi koronakriza, saj bo veliko tekmovalcev v prihodnjih mesecih in letih prenehalo vaditi. Športnik, ki v zadnjem letu ni pazil pri prehrani in se je zredil, se bo težko še kdaj vrnil v ustaljen ritem in napredoval.
Kljub temu da imamo v Sloveniji z gimnastičnim centrom v zadnjih letih pogoje, o kakršnih ste vi denimo v otroških in najstniških letih le sanjali?Pogoji za delo so pri nas v zadnjih letih res odlični. A zgolj s pogoji ni mogoče dosegati vrhunskih rezultatov. Potreben je pogum, ki ga pri mladih športnikih pogrešam. Ko v Partizanu na Viču s prijatelji včasih odigramo kakšen rekreativni nogomet, ne morem verjeti, da smo v tej isti dvorani dolga leta trenirali. Akrobatska steza je povsem ob robu, ob njej pa stoji radiator. Kaj takšnega je danes v razmerah, ki jih imamo v gimnastičnem centru, nepredstavljivo. Toda nekoč smo izvajali najrazličnejše težke akrobacije, vijake naprej in nazaj, dvojne salte in še kaj. Upali smo si. Zdaj si otroci tako težkih elementov sploh ne upajo izvajati, četudi bi lahko vselej padli v varno jamo. Naj navedem primer z zadnjega evropskega prvenstva v Mersinu, kamor so mladinci odpotovali tri tedne pred tekmo. Na prvenstvu so pokazali dobre sestave, na podlagi katerih so dobili dodatno voljo za trening. Gregor Turk mi je denimo dejal, da komaj čaka, da se vrne domov in se začne učiti novih elementov, ki jih tekmeci iz drugih držav že izvajajo. In kaj se je zgodilo? Ko so se vrnili v Slovenijo, je bila dvorana za mlajše športnike zaprta. Res jim ni lahko lahko.
Kam vas vodi nadaljnja življenjska pot?Odgovora še ne poznam, imam pa nekaj smernic. Trenutno pišem diplomo iz varovanja na šoli B2. Zasebno varovanje je torej ena od možnosti služenja vsakdanjega kruha. V glavi imam še nekaj idej, a jih še ne bi razkril.
Ko ste pred tremi leti in pol zmagali v Cottbusu, ste nam dejali, da si želite, da bi se vas tedaj nekajmesečna hčerka Kiara spominjala kot telovadca.Ta želja se mi ne bo uresničila. Kiara me je nekajkrat spremljala na tekmah, a je bila premajhna, da bi se tega spominjala. Večkrat me je tudi opazovala na treningih, me občasno videla po televiziji in bila ponosna na očeta. Če Kiara vsaj ve, s čim se ukvarjam, se štirinajstmesečni sin Noa tega ne zaveda. Želim pa si, da se bosta tako Kiara kot Noa ukvarjala s športom. Šport in gimnastika sta mi dala ogromno v življenju, čeprav v mlajših letih ni bilo enostavno zamujati številnih rojstnih dni prijateljev in sošolcev. Ne le da sem videl veliko sveta, da sem organiziran in poln energije, v športu sem spoznal tudi življenjsko partnerico Simono Fabjan, nekdaj vrhunsko odbojkarico, danes pa nutricionistko.
