»V dneh, ko po vsej srednji Evropi in s tem tudi v večjem delu Slovenije zgroženo ocenjujejo škodo po zmrzali, se kaže vprašati, ali tovrstnih posledic res ni mogoče preprečiti. Ker je vsakomur jasno, da lahko z mehanskimi napravami, denimo z oroševanjem, škodo omejimo le z zelo velikimi stroški, in še to zgolj na izbranih lokacijah, velja premisliti, ali obstajajo tudi drugačne rešitve,« poudarja biotehnolog dr. Borut Bohanec, zaslužni profesor ljubljanske biotehniške fakultete, ki je od lani v pokoju, na Goričkem v Prekmurju pa za razvedrilo goji ameriške borovnice.

V zadnjih šestih letih so slovensko kmetijstvo prizadele štiri hude pozebe. Kmetje zahtevajo sprejetje interventnega zakona za omilitev finančne izgube. Upravičeno?

»Interventni zakon je absolutno potreben, potrebna pa je tudi dolgoročna strategija spopadanja z naravnimi nesrečami, kajti vse kaže, da so spomladanske pozebe stalnica, zato bo treba najti kakšno drugo rešitev. Tokrat smo imeli zelo hud temperaturni ekstrem, vendar žal nihče ne zna povedati, ali je bilo to nekaj, kar se naslednjih sto let ne bo ponovilo, ali pa se nam bo enako dogajalo vsako drugo leto. Nekoč paradna panoga kmetijstva je na meji preživetja, zato bi slovensko sadjarstvo brez državne pomoči že popolnoma propadlo.«

Kot zagrizen zagovornik gensko spremenjenih organizmov (GSO) vidite rešitev v močno preganjani biotehnologiji…

»Biotehnologija je ena od možnih rešitev, ki je, gledano tehnološko, zagotovo najugodnejša. Boljše ne poznam. Znanost je zmožna ustvariti proti mrazu ali suši odporne sorte, toda politično vzdušje, zlasti popolna blokada v državah EU, povzroča, da na tovrstne izzive podnebnih sprememb še zdaleč nismo pripravljeni. To našo zaplankanost smo kar dve desetletji tudi učinkovito izvažali po svetu, toda ta era se končuje. Zdaj tudi najrevnejše države sveta biotehnologijo vse bolj sprejemajo. V Bangladešu po velikem uspehu pridelave proti škodljivcem odpornih jajčevcev z GSO uvajajo zlati riž, ki preprečuje slepoto otrok, Nigerija pa je dovolila pridelavo proti žuželkam odpornih stročnic z GSO. In kje smo mi, nekoč napredna Evropa?«

Od začetka tržne pridelave prvega gensko spremenjenega paradižnika za prehrano flavr savr je minilo že več kot četrt stoletja. Kako to, da se Evropa še vedno otepa gensko spremenjenih rastlin?

»Gre za sodobno obliko vraževerstva, saj nasprotniki računajo na čustva ljudi, ne na razum, politiki pa na glasove prestrašenih volivcev. Ljudje niso imeli nobenega osebnega stika z biotehnologijo. Če bi imel nekdo na svojem vrtu rastlino, odporno proti mrazu, bi sosed videl, da je to koristno. V Evropi se vrsto let ustvarja strah, najbolj pa boli to, da se o tem sploh ne razpravlja. Biotehnologija je stvar, o kateri bi se morali začeti odkrito pogovarjati in ljudem pojasnjevati, kaj izgubljamo, ko se odrekamo tehnologiji, kajti po svetu imamo več tipov nevarnosti, ki grozijo kmetijskim rastlinam. Eno so bakterijske bolezni, drugo pa pozebe in suše. V takih primerih druge rešitve razen sodobnih oblik žlahtnjenja ne poznam.

Lep primer so ZDA, ki so imele dva nasprotna odziva. Ko je Florido napadla bakterijska bolezen zelenenje citrusov, so razvili gensko spremenjene citruse (dodali so gen iz špinače), vendar jih niso nikoli začeli pridelovati, čeprav so jim propadli že skoraj vsi nasadi. Večino citrusov namreč stisnejo v sok, ki ga prodajajo multinacionalke, te pa si tega niso upale sprejeti, saj so se bale izgube trgov, obremenjenih s propagando proti GSO. Do gojenja proti bakterijam odpornih citrusov tako ni nikoli prišlo, čeprav so GSO v ZDA močno prisotni. Na Floridi zdaj za rešitev zelenenja uvajajo drugo metodo, tako imenovano genomsko preurejanje, ki po ameriški definiciji ne spada med gensko spremenjene organizme, po evropski pač. Poleg tega ni rečeno, da je z genomskim preurejanjem možno rešiti problem odpornosti proti mrazu, z vnosom posamičnih novih genov v rastlino pa ga je mogoče. Po drugi strani so v ZDA dodali gene jabolku, da ne potemni, ko ga prerežeš. To uporabljajo pri jabolkih, ki jih predelujejo v hrustljave krhlje, ki so, kolikor vem, velika prodajna uspešnica. Leta se je vlekla tudi odobritev ananasa z rdečkastim mesom. Zeleni agitatorji so grozili predvsem podjetju DelMonte, naj si ga ne drzne prodajati, ker bodo bojkotirali tudi vse njihove druge proizvode. Ni jim uspelo. Ta ananas danes prodajajo po kar dvajset dolarjev za kos.«

Je tudi v Sloveniji dovolj znanja, da bi ustvarili jabolka, hruške, ameriške borovnice, marelice, breskve…, ki bi bili kos tako hudim spomladanskim pozebam?

»O tem sploh ne dvomim. Slovenija ima dovolj usposobljenih raziskovalcev in ustrezno opremljenih laboratorijev, da bi izbor in vnos genov za odpornost proti zmrzali v sadne vrste zmogla. Vprašanje pa je, ali smo kot družba to sposobni spodbuditi. Za zdaj raje vijemo roke in že tako in tako prezadolženi državi dodamo še nov strošek. Vnašanje genov, odpornih proti zmrzali, pa ne bi terjalo veliko denarja. Začeti bi bilo treba z eno vrsto, sorte bi ostale, kakršne so. Preko 30.000 obstoječim genom bi dodali le en potreben gen, da ne bi pozeble.

Kitajski znanstveniki so v novejši študiji dodali gen repnjakovca tropskim lokvanjem, da so rasli in cveteli v ribniku, ki ga pozimi prekriva led. Premislimo: če bi ta isti gen dodali krompirju ali koruzi, bi ju lahko sadili marca in ne maja, skrb pred pozebo pa bi bila odveč. Poleg tega znamo delovanje genov prilagoditi tako, da delujejo le ob določenem dražljaju, recimo ob nenadni ohladitvi in le v cvetu.«

Bi takšne gensko spremenjene rastline preživele tako ekstremno nizke temperature, kot so bile tokrat pri nas, do minus 12 stopinj Celzija, in to tri dni zapored?

»To je stvar genov. Za pet do osem stopinj pod ničlo se da to rešiti že z obstoječo tehnologijo, sicer bi bilo treba narediti večjo študijo. Mislim pa, da to niti ni potrebno, kajti hladneje kot minus osem stopinj Celzija je pri nas spomladi redko kdaj. To zdaj je bil stoletni mraz. Je pa treba v vsakem primeru ukrepati proti tej težavi. Poleg tega so pozebe abiotski stres, proti kateremu se lažje borimo kot proti biotskim škodljivcem, saj je vnesena lastnost trajna.

Seveda pa je tako nastala rastlina gensko spremenjena. In to je razlog, da o edini realno mogoči rešitvi sadjarstva pred pozebo nikjer ne poročajo, moja redka opozorila pa so preslišana. Toda pozabljamo, da so gensko spremenjena tudi mnoga zdravila, na primer inzulin za sladkorne bolnike in približno polovica bioloških zdravil, prav tako cepiva proti covidu-19. Wikipedija lepo navaja vse ta hip znane različice cepiv, le tega ne omeni, da so prav vsa po vrsti rezultat biotehnologije. Toda kljub temu stojimo v vrsti v upanju, da nas bodo cepili z najnovejšim genetskim proizvodom. Ko gre za hrano, pa prisegamo na metode 19. stoletja.«

Zakaj ta razlika?

»Ljudje na hrano gledamo popolnoma drugače kot na zdravila ali cepiva. To je evolucijsko pogojeno. Človek je moral od nekdaj verjeti sočloveku, po možnosti starejšemu, izkušenejšemu, da je neka jagoda strupena, druga pa zdrava, zato je ljudi s hrano zelo lahko strašiti. Toda zdravnikom ne gledamo pod prste na tak način. Se kdaj vprašamo, kako škodljiv je lahko denimo paracetamol, ki nam ga v lekadolu vsi priporočajo? Ne, tega se ne sprašujemo. Verjamemo, ker nimamo druge izbire.

Tehnološko gledano so rešitve odpornosti rastlin proti mrazu znane že dvajset let, vprašljiva je le njihova uporaba. Toda v opisanem ozračju me ne čudi, da niti stroka, denimo društvo sadjarjev, niti pridelovalci ne sprašujejo, zakaj ne naredimo nič, da bi sodobne postopke žlahtnjenja vpeljali v naš sortiment in bi s tem trajno rešili panogo. Seveda se te rešitve zavedajo, ne želijo pa je izpostaviti v strahu, da bi jih napadel zeleni regiment v slogu: ne kupujte slovenskih jabolk, tudi če so videti mamljiva, saj ne veste, kaj se bo zgodilo čez pet generacij. Toda letos bomo sadje tudi uvažali težko, saj je pozeba prizadela velik del Evrope.«