Posneta predavanja, posnete gledališke predstave. Posnameš enkrat, predvajaš tisočkrat. Posnete nogometne tekme tudi? Seje državnega zbora? Oblastniške pridige ljudstvu? Bi pri zadnjih dveh brez datuma v kotu ekrana sploh kdo opazil, da gre za stare posnetke? Kakovostni predavatelji, gledališčniki in športniki si tega ne morejo privoščiti. Lahko pa si to privošči dijak ob testih na daljavo: predvaja svojega avatarja, bolščečega v računalnik in z rokami na povsem nedolžno praznem pultu, medtem ko sam nemoteno upravlja s plonkaško in goljufaško tehnologijo. Delo
Nepreslišano: Marta Zabret, profesorica matematike
In zdaj je tu končno novotarija vseh novotarij, v katero nas potunkajo odločevalci, vsakokrat ko jih prime, da bi se šli mal' hecat: šola na daljavo. Ob njej se najbolj cedijo sline elektronskim tržnikom. »Spomnim se kampanje, v kateri so poudarjali, da se na ta način ustvari, pozor, pristnejši stik med učiteljem in učencem in študentom: prvi lahko ponudi več, drugi lahko več zahteva in tudi dobi. Tudi stroški študija se bistveno zmanjšajo, da o psiholoških prednostih sploh ne izgubljamo besed.« Tako je nedavno zapisal gledališčnik Janez Pipan. Govori v pretekliku, vendar omenjena kampanja kar traja in traja ter se širi od fakultet do vrtca. Očitno se nadgrajuje, saj je bilo že zaslediti slavospeve posnetim predavanjem. Narediš enkrat, prodaš tisočkrat, in nihče ti ne teži z vprašanji, na katera ne znaš odgovoriti. Ko sem pristojnim omenila, da pouk na daljavo izvajam v videokonferenčnih dialogih z dijaki in s pisanjem na grafično tablico, na kateri matematika zori sproti in se razrašča na zaslonu glede na odzive občinstva, sem požela le zmrdovanje, češ, tale Marta Kremenčkova je res samo še za v penzijo.
