Ta vest je prišla tudi do župana, ki je takoj naročil svojim velmožem, da morajo zvečer vsi pripeljati v gostilno svoje najzvestejše podanike. Sporočiti jim mora pomembno vest. Ko so bili vsi zbrani, je zaklenil vrata, stopil pred njih in začel: »Možje, strašna nadloga preti Butalam. Z vseh strani na naše meje pritiska Pamet. Do sedaj smo govorili, da se proti njej branimo z ograjo na naših mejah. Zdaj bom pa samo vam odkril veliko skrivnost. Ograje ne postavljamo zato, da Pamet ne bi prišla v Butale. Postavljamo jo zato, da je Butalci ne bi preko meje hodili iskat. Danes sem se odločil, da bomo postavili ograjo še na mejo, kjer je še ni, da Butalci brez plačila globe ne bi hodili čez mejo. Tako bomo z vseh strani ograjeni pred Pametjo. Butalcem pa sem prepovedal izhod iz Butal, iz razloga, da se tam ne bi družili s Pametjo in nato taki prišli nazaj v Butale.
Prepoved pa je prava naša, butalska. Butalci lahko gredo iz Butal, če plačajo globo v višini svoje plače, tisti brez dohodkov pa po 400 butalarjev. Izračunal sem, da bo strošek za celotno ograjo tolikšen, da bo znesek po osebi ravno pravšnji, če odidejo vsi Butalci, razen nas, ki smo pravi butalski domoljubi. Slišim, da je v Butalah pri večini že dozorel razmislek, da odidejo. Še žal jim bo, ker bodo odšli iz našega butalskega raja.
Bomo pa popoprali morebitni povratek, ki bo stal še enkrat toliko kot izhod. Res pa je, da se bodo vračali samo tisti, ki Pameti čez mejo ne bodo srečali. Teh bo pa zelo malo, ker je Pameti tam veliko.«
Tomaž Šumi, Lesce