Namreč, če moramo nositi maske zunaj stavb, je v stavbah to lahko kvečjemu še bolj pomembno in nujno. Lahko bi rekli, da je epidemija pripeljala problematiko prezračevanja v stavbah skozi stranska vrata pred glavni vhod.
Izmenjava zraka mora biti stalna
Za strokovno javnost to sicer ne bi smelo biti nič novega, saj vrsta predpisov natančno določa, kako je treba zasnovati objekte in prezračevalne naprave, da bo bivanje v stavbah varno in zdravo. Varnost in zdravju neškodljivo okolje sta prvi zahtevi za vse, kar se v gradbeništvu projektira, izvaja in uporablja. V ta namen so narejeni predpisi, ki bi jih morali spoštovati. Vendar se žal ravno pri kakovosti zraka v stavbah zatakne. Čeprav je zrak nekaj, kar najbolj potrebujemo, je skrb zanj po osamosvojitvi padla na zelo nizko raven. Zraka ne vidimo, ne okusimo, težko je opraviti meritve, ki bi pokazale tisto, česar ne vidimo in ne vonjamo in je potencialno nevarno za zdravje, zato je »prodajanje« svežega in čistega zraka zelo zahtevna naloga, čeprav kakovost zraka zahteva več predpisov.
Denimo Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb natančno določa, koliko izmenjave zraka mora biti v določenih prostorih, bodisi ko so prazni ali ko so v uporabi. Izmenjava zraka je nujna in mora biti neprekinjena, tako pravi pravilnik in to je tudi logično, saj zrak stalno dihamo in uporabljamo, ko pa nas ni v prostorih, je njegova menjava nujna zato, da se odvede vlago in številne emisije materialov. Tudi radon je treba odvajati, saj je smrtno nevaren. Velik problem nevarnih primesi v zraku je, da jih večinoma sploh ne zaznavamo, ne vonjamo in ker se najbolj zanašamo na naše čute, težko verjamemo, da je lahko kaj narobe s klimatskimi pogoji, če nič slabega ne zaznava naš nos.
Projekti in predpisi
Projektanti so torej dolžni upoštevati ne le navedeni pravilnik, ampak še druge zakonske podlage, ki vse vodijo k dejstvu, da je treba zrak menjati mehanično, neprekinjeno, zaradi varovanja okolja in varčevanja z energijo pa moramo pri tem uporabiti rekuperacijo – vračanje toplote odpadnega zraka nazaj v objekt. Poleg projektantov so dolžni to upoštevati tudi nadzorniki del, ki ne smejo dopustiti, da se izvaja projekt, ki te zahteve ne upošteva. In prav tako so to dolžni upoštevati izvedenci na tehničnih pregledih, katerih edina naloga ni, da preverjajo, ali je objekt zgrajen po projektih, ampak so dolžni tudi preveriti, ali so ti projekti sploh skladni s predpisi.
Žal pa v praksi to ne poteka, kot bi moralo. Veliko je mižanja in kolegialne »prijaznosti«: da ne bi škodoval kolegu, ki je naredil napačen projekt, dopustiš, da se tak objekt tudi izvede. To je seveda protizakonito in kaznivo, vendar žal v naši državi na tem področju ne pridemo na zeleno vejo. Lahko bi rekli, da gre za klientelno druženje in zaščito samega sebe, namesto da bi dali in zahtevali ustrezno znanje in ustrezno kakovostne projekte ter sankcionirali tiste, ki tega niso sposobni. Kot je to pri vseh stanovskih združenjih, ki bi morala ščititi uporabnike, ne pa svojih napak. Namreč ko ima neki objekt uporabno dovoljenje, pa čeprav ni zgrajen po predpisih, je uveljavljanje tovrstnih napak s strani uporabnikov pravno obsojeno na neuspeh.
Pri zasebnih investitorjih je drugače
Pri novogradnjah, ki so delane za trg, za neznanega kupca, je pravilno mehansko prezračevanje v drugem planu, prodaja se le kvadratne metre in lokacijo, vse drugo je na prvi pogled manj pomembno. Pri zasebnih investitorjih, ki gradijo zase, pa je povsem drugače. Ljudje se zavedajo, da gre za dolgoročno naložbo in da je kakovost zraka nujna za zdravo in komfortno bivanje, zato se praviloma odločajo za centralni sistem rekuperacije, ki je v finančni shemi celotne naložbe razmeroma nepomemben glede na učinek.
Vse več pa je na tem področju prenov, saj je večina objektov obstoječih in na 30–40 let je vsaka nepremičnina potrebna osvežitve, prenove. Ne le stanovanja in hiše, ampak tudi šole in vrtci ter pisarniški prostori. Z zavedanjem, da je zrak lahko prenosnik virusov, se je zanimanje za naprave sistema prezračevanja v zadnjem času povečalo. Čeprav so naprave z vračanjem toplote nastale predvsem zaradi varčevanja z energijo, je ta učinek v praksi skoraj nepomemben, saj uporabniki najbolj občutijo udobje. Najpomembnejši učinek pa je vpliv na zdravje, česar neposredno niti ne občutimo; lahko bi rekli, da je to najpomembnejši »stranski učinek«.
Pri prenovah oziroma sanacijah prezračevanja se srečujemo z dvema osnovnima kategorijama kupcev. V prvem primeru želi investitor čim bolj enostavno, hitro in ceneno rešitev. Za tak primer je najbolj primeren hidrosenzibilni sistem: v okvirje oken ali roletnih škatel se namesti higrorozete, ki prepuščajo zunanji zrak v določenem obsegu v bivalni prostor, v kopalnico in kuhinjo pa namestimo odvodni ventilator, ki neprekinjeno proizvaja podtlak, zato da skozi odprtine na oknih prihaja v bivalne prostore svež zrak v natančno takšnem obsegu, kot je to potrebno, da zadostimo zdravstvenim sanitarnim predpisom, po katerih je treba neprekinjeno dovajati vsaj 15 m3 zraka na uro za vsako osebo. Resda tak sistem nima vračanja toplote, vendar vzdržuje zdravo notranjo klimo brez odpiranja oken in je rešitev enostavna za vgradnjo ter cenovno ugodna, od 500 do 1000 evrov na stanovanje.
Tri značilne možnosti
Druge rešitve so vse dražje in vključujejo rekuperacijo, kjer so tri značilne možnosti.
Prva rešitev so lokalni rekuperatorji, ki delujejo neprekinjeno in v eni točki dovajajo in odvajajo zrak iz sobe. Seveda sta oba zračna tokova usmerjena stran eden od drugega, vendar vseeno pride do njunega mešanja, cirkulacija zraka ni idealna z ene strani na drugo stran sobe. Lokalni aparati tudi niso neslišni, čeprav so tihi. Namreč ponoči je vse preglasno, tudi budilka, zato večino delovanje naprave moti in jo v nočnem času, ko je najbolj koristna, naravnajo na najnižji volumen, ki pa praviloma ne dovaja dovolj zraka. Lokalni aparati tudi niso poceni; treba je računati na več kot 1000 evrov na en aparat, ki pokrije le eno sobo. Bistvena pomanjkljivost pa je, da ti aparati ne pokrivajo dovoda in odvoda zraka v sanitarnih prostorih in kuhinjah, kjer so potrebe velike in stalne – po predpisih je treba tam neprekinjeno odvajati in dovajati zrak.
Druga možnost so rekuperatorji v parih, imenovani decentralni sistem, ali »push-pull« sistem. Gre za dva aparata ki delujeta izmenično: minuto prvi dovaja zrak in drugi odvaja zrak iz stavbe in po minuti se smer pretoka zraka v obeh napravah obrne. Te naprave bi težko priporočal, saj imajo vrsto pomanjkljivosti. Toplotni izkoristek je slab, ponudniki sicer trdijo, da je visok, a ne pokažejo nobenega dokumenta, ki bi to potrjeval. Namreč toplotni izkoristek je v prvih nekaj sekundah res visok, a potem strmo pade. Potem je problem mešanja zraka. Če bi v vsako sobo namestili dve taki napravi, potem mešanja ne bi bilo, ker pa se te naprave namesti praviloma eno v eni sobi in drugo v drugi sobi, pride do mešanja zraka in prenašanja slabega zraka iz ene v drugo sobo, kar zakonodaja prepoveduje. Ker takšna rešitev ni skladna z več predpisi, je bila vložena zahteva na MOP, da se prodajo tovrstnih naprav prepove. Tudi cenovno so ti sistemi izredno dragi: če bi bili pravilno projektirani in bi dali v vsako sobo dve napravi, bi bistveno presegali ceno centralnih sistemov, medtem ko je učinek le polovičen, saj ostaja enak problem pri prezračevanju sanitarnih prostorov in kuhinje, kot je pri lokalnih naravah.
Centralni sistemi rekuperacije
Centralni sistemi rekuperacije so najboljša rešitev v vseh pogledih. Glede toplotnih izkoristkov, brezšumnega delovanja v sobah, vzdrževanja in komfortne regulacije. Tudi cenovno so najbolj ugodni, saj se končna cena ob upoštevani subvenciji vrti okoli 4000 do 6000 evrov za sistem z najboljšimi komponentami, nižji cenovni razred je lahko polovico cenejši. Seveda ne moremo mimo očitka, da centralni sistemi zahtevajo polaganje cevi od aparata do vseh prostorov in da naj bi bila to težava. Iz prakse lahko trdim, da je ta težava enaka težavi pri lokalnih in decentralnih sistemih, kjer tudi ne gre brez zidarskih del. Se pa takšno instalacijo večinoma izdela v dveh dneh; prvi dan pripravo tras, drugi dan namestitev sistema. Dva dneva montažnih del v stanovanju ali hiši se hitro pozabi, sistem pa bo desetletja zagotavljal svež, čist in zdrav zrak. V več primerih celo izkoristimo obstoječe ventilacijske vertikale, tako da je poseg v stanovanje minimalen in je instalacija gotova v enem dnevu brez kasnejših zakrivanj cevnih razvodov, ki jih lahko speljemo tudi nad stropom, po podstrešju.
