Osnovni pripomočki za obrezovanje drevja so uporabni na zelo različnem rastju. S potrebami po dodatni opremi se največkrat srečamo šele pri starejših rastlinah, ki so že zapustile prvotno obdobje nizke rasti. Mlada drevesa zlahka obrezujemo s tal, pa tudi veje so tanjše in jih brez težav režemo z lažjimi pripomočki. Soočenje s starejšimi drevesi zahteva nekaj več priprav, močnejše žage in klešče, pa tudi nekaj previdnosti.
Obrezovanje starih dreves– z lestve ali s tal?
Tudi pri skrbni rezi sadnega drevja je rast v višino neizogibna. Za dostop do vej v osrčju krošnje se moramo povzpeti s tal, za kar je primerna navadna enojna lestev ali dvojna pleskarska. Izbira lestve je odvisna od konfiguracije sadovnjaka in oblike drevesa. Medtem ko lahko na ravnem terenu varno uporabljamo dvojno lestev, je na brežini uporaba manj primerna. Dvojna lestev je zato najboljša za delo v ravnih sadovnjakih na drevesih s široko, razmeroma nizko krošnjo. Ker dvojne lestve ne prislonimo ob drevo, je lažja rez tanjših stranskih vej, na katere navadne lestve ne moremo varno prisloniti. Dvojno lestev lahko zložimo in je za silo uporabna tudi kot običajna lestev, prislonjena ob glavno deblo. Klasične lestve so bolj uporabne za nekoliko višja drevesa, na katera se povzpnemo ob glavnem deblu in jih redčimo iz središča navzven s teleskopsko žago ali škarjami. Če je možno, se plezanju po vejah izognemo. Padci z dreves so v spomladanskem času pogosti, poškodbe pa so lahko tudi usodne. Pri delu na višini se zgodi, da se preveč sprostimo in pozabimo na varnost, napačno lahko ocenimo nosilnost veje ali pa nas preseneti poškodovan in suh les, ki kljub debelini ne nosi naše teže.
Podaljški in teleskopi
Za obrezovanje višje ležečih vej so privlačni pripomočki s podaljšanimi ročaji. Na dva metra in več dolgih teleskopskih palicah najdete nameščene škarje, klešče, vejnike, ročne in verižne žage. Uporabnost takšnega orodja je zelo različna. Največ lahko pričakujemo od višinskih obrezovalnikov, ki delujejo na principu klešč ali škarij. Te se sproži prek ročke na ročaju, ki je z vrvico povezana z rezili na zgornjem koncu naprave. Prenos je največkrat izveden prek škripčevja, kar pomeni bistveno manjšo potrebno silo za odrez veje. Delo je precej poenostavljeno, vsekakor pa priporočamo izogibanje debelejšim vejam in redno brušenje rezil, da je rez gladek, mehanizem in prenos pa manj obremenjena. Za rez višjih vej so uporabne tudi ročne in motorne žage na podaljških, a z njimi po naših izkušnjah naletimo na več omejitev. Žaga na podaljšku ni primerljiva z žago v roki in učinkovitost dela je slabša.
Na visokih in čudno rastočih vejah je potrebna dobra tehnika in ob njej nekaj izkušenj, še posebej, če ne režemo tik ob glavnem deblu in se veja giblje. Če so podaljški daljši od dveh metrov, z žago težko pridemo v notranjost krošnje, pogosto pa preveč podaljškov povzroči nihanje celotne palice. Delo je najbolj učinkovito s podaljški do dveh metrov in z žagami, ki imajo zelo ostre zobe. Pri verižnih žagah za brušenje skrbi uporabnik, ročne sadjarske žage pa imajo večinoma gosto posajene drobne zobe, ki jih sami ne moremo nabrusiti. Kljub zadržkom so žage na podaljških pri delu na tleh najbolj varno orodje za čiščenje krošnje. Ob padcu odrezanega materiala se na nogah hitro umaknemo na varno, medtem ko smo v krošnji zelo izpostavljeni. Pri delu v krošnji večje veje nujno režemo postopoma, pri tem se postavimo za glavno deblo, pred rezom skušamo predvideti padec veje.
Ročno, električno in bencinsko
Prva izbira večine vrtnarjev in sadjarjev je ročno orodje. Ostro in dobro vzdrževano orodje omogoča hitro delo, pri tem nismo izpostavljeni hrupu in bencinskim hlapom. Ročno orodje je lažje in manjših dimenzij kot motorne različice, zato je enostavno za transport in bolj primerno za delo na višini, vzdrževanja praktično ne zahteva, za nizko ceno pa imamo na voljo ogromno izbiro. Manjše bencinske ali baterijske žage so lahko za obrezovanje zelo priročne, a gre za namenske naprave. Enoročne verižne žage težko uporabljamo zunaj sezone za obrezovanje drevja, medtem ko so običajne verižne žage zaradi velikosti in teže neprimerne za delo na drevesu. Tudi pri uporabi sadjarskih verižnih žag bodite zelo previdni, saj so rezila pri delu na višini zelo nevarna, zaradi hrupa pa je naša pozornost razpršena in lahko se zgodi, da stopimo v prazno. Na tržišču srečamo več različic motornih orodij s priključki, s katerimi skušajo proizvajalci ustvariti univerzalno orodje za delo na vrtu. Najpogosteje gre za kombinacije motorja vrtne kose in nastavka za košnjo z najlonsko vrvico, obrezovanje žive meje in manjšo verižno žago. Naprave so primerne za manj zahtevne naloge, saj je dvodelna konstrukcija bolj občutljiva na delo v težjih pogojih.
Zelenega odpada ne gre kar sežigati
Veje, ki jih spomladi odstranimo z dreves, predstavljajo poseben izziv. Količina vej je lahko precej velika, še večja težava je odstranjevanje večje količine odrezkov z živih mej. Ureditev zelenega odpada zahteva veliko prostora, za izdelavo kakovostnega komposta pa v kompostnik ne moremo odlagati vsega rastja in neomejenih količin. Prostorsko stisko ublažimo z drobilniki vej, ki jih uporabljamo za mletje najrazličnejšega zelenega odpada. Drobni zmleti kosi so uporabni kot zastirka, pri kompostiranju hitreje razpadejo, predvsem pa mletje učinkovito reši prostorsko požrešnost. Za odvoz zelenega odreza lahko poskrbijo tudi komunalne službe, ki se s tem opravilom srečujejo predvsem v mestnem okolju. Večina komunalnih podjetij ponuja namestitev posebnega zabojnika za zeleni odpad, ki ga nato praznijo po dogovorjenem urniku. Iz zbranega zelenega odpada se v kompostarnah izdeluje kompost. Sežiganje vrtnega odpada je sporno z vidika kakovosti zraka, saj kurjenje vlažnih rastlin in listja v zrak sprošča velike količine dima, ki obremenjuje neposredno okolico. Vpliv je še povečan v neprevetrenih dolinah ob sočasnem kurjenju večjega števila ognjev, kar ob spomladanskih koncih tedna ni redko. Sežiganje odpada je v strnjenih naseljih prepovedano, na deželi pa ne. A sprejemljivo je zgolj sežiganje suhega materiala, zato naj se tudi tanke veje pred kurjenjem sušijo vsaj en mesec. Jasen znak ustreznega gorenja je odsotnost dima, močno dimljenje in intenziven vonj pa naj bosta znak, da je kurjenje bolje prekiniti.
