Nedeljski dnevnik: Doc. Dr. Mateja Logar, infektologinja - »Vsem ljudem v tem času ne moreš ugoditi«

Pretežni del službenih obveznosti opravlja kot specialistka infektologinja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, en del je v službi za obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb, preostanek obveznosti pa opravi na medicinski fakulteti. Pred časom je na mestu vodje strokovne svetovalne skupine za covid-19 zamenjala prof. dr. Bojano Beović.

Na vprašanje, ali jo doma sploh še kaj vidijo, glede na to, da je ves čas v službi, odgovarja, da sicer malo, kar se pozna tudi na vzdušju družine, a vendarle se prilagajajo in časovno organizirajo tako, da so vsaj nekaj časa skupaj.

Če bi se še enkrat odločala, bi z veliko verjetnostjo ponovno izbrala študij medicine, kljub temu da jo je tedaj zanimala tudi humanistika – predvsem primerjalna književnost in antropologija. Vendar pa se je zavedala, da bi v tem poklicu težko dobila zaposlitev, zato se je raje odločila za medicino.

Strokovnih zadržkov pred imenovanjem vodje strokovne posvetovalne skupine ni imela, bolj problematičen se ji zdi del, ki se nanaša na pritiske javnosti in strokovnih združenj. In teh ni malo. Še zlasti, ko so soglasno sprejeli odločitev, da za enajst dni zaprejo državo in s tem vsaj delno ublažijo rast vse hitrejšega širjenja virusa.

»Že prej sem vedela, da vsem ljudem v tem času ne moreš ugoditi. Ljudje potrebujejo nekoga, ki ga ne marajo, in to sem pogosto jaz. Ampak ne delam zato, da bi bila ljudem všeč. Delamo stvari, ki so potrebne za zajezitev virusa. Vsi v strokovni skupini smo bili mnenja, da ni rešitve, ki bi bila všeč vsem. Nobena ni idealna. A za nas je bistveno manj problematično to, da nas nekdo ne mara, kot pa da ne bi mogli oskrbeti bolnikov, kot se je denimo dogajalo v Bergamu ali sedaj na primer v Bosni. Res je, da mi, ki delamo v bolnišnici, na to gledamo drugače, saj se bojimo, da bi morali zaradi pritiska bolnikov odločati, koga bomo vzeli na zdravljenje na intenzivni oddelek in koga ne. Ali koga bomo dali na ventilator in koga ne. Iskreni in resnični so očitki, da se epidemija ravna po bolnišnicah, a drugače ne gre.«

»Presenečeni smo že od vsega začetka, ko smo videli, kako se je epidemija na hitro razširila in kako vztraja. Zdaj smo že skoraj leto in pol v pandemičnem ciklu. Presenetilo nas je tudi to, da je res malo infekcijskih bolezni, ki bi puščale takšne posledice kot covid-19 na vseh organih. To je za virus, ki povzroča okužbe dihal, zelo nenavadno in nepričakovano. Po drugi strani pa nas preseneča, kako ljudje hitro pozabljajo, kaj se je lani dogajalo. Lani so se držali ukrepov, letos pa prevladuje mnenje, da je vse nesmiselno, da večina bolezen tako ali tako preboli doma.«

»Dobro je, da smo precepili ljudi, starejše od 80 let, kar pomeni tudi manjši priliv na navadne oddelke. Bolj skrbi skupina starih od 60 do 65 let, ki niso cepljeni. Zapleti so pogosti v vseh starostnih skupinah. Starejši imajo več pridruženih bolezni in posledično več zapletov. Pri mlajših, ki so zdravi, je manj verjetno, da pride do ledvične odpovedi, kot na primer pri sladkornih bolnikih. Zapleti so nekoliko manj, a še vedno pogosti.«

»Najmlajša bolnica je bila stara 27 let in ni imela nobenih pridruženih bolezni.«

»Vse nas najbolj skrbijo mlade ženske, nosečnice, ki prihajajo k nam proti koncu nosečnosti… Za te nas skrbi, dokler ne gredo domov. Skrbi te tako za mamico kot za otroka, ki bo verjetno prezgodaj rojen…«

»Gre za virus, ki je podoben drugim koronavirusom, ampak bistveno bolj kužen. Poleg tega, da se hitro širi, povzroča smrti v visokem odstotku. Pri drugih virusih, ki povzročajo prehladna obolenja, so smrti redke. Sicer pa smo cepivo proti sars-cov-2 dobili tako hitro kot še nikoli v zgodovini. Če bi šlo za klasično obliko cepiva, bi ga čakali še nekaj časa. Možnost je tudi, da se cepiva prilagodijo glede na nove različice virusov, tako kot na primer pri gripi, kjer se vsako leto pripravi novo cepivo. Pri zdravilih žal ni nič obetajočega, kar bi nam pomagalo. Na to v naslednjem letu, dveh ne moremo računati. Imamo učinkovito zdravilo za aids, hepatitis C in D, herpes viruse, a za vse druge virusne okužbe učinkovitih zdravil ni.«

»Sars se začne širiti šele, ko smo en teden bolni, pri covidu pa smo kužni, še preden se začnejo kazati simptomi. Ne vemo, da smo bolni, ne čutimo, da bi morali ostati doma. Ravno zato so potrebni maske, varnostna razdalja, razkuževanje rok, prezračevanje. Ker virus začnemo širiti, ko še nismo bolni.«

»Seveda ne bo dovolj, da bomo precepili le Evropo in Severno Ameriko. Precepiti je treba tudi ljudi v Afriki, Aziji. Dokler se virus pojavlja, bodo nove variante, manj ko ga bo v populaciji, manj bo mutacij, manj verjetnosti, da bi prišla kakšna res problematična.«

»V tem trenutku še ne, v laboratorijih pa spremljajo, kaj se dogaja, kako se bodo lastnosti virusa spremenile. Problematični sta brazilska in južnoafriška različica, ker so cepiva proti njima manj učinkovita.«

»Nekatere mutacije kažejo možnost, da obstaja sev, ki ga drugje še niso zaznali.«

»Ne, tega ne vemo.«

»Sputnik V je podobno učinkovit kot druga vektorska cepiva, na primer astrazeneca. Vendar je pri njem manjša sledljivost, nadzor, podatkov o neželenih učinkih ni, tako da ne vemo, kaj natančno se dogaja pozneje. Cepivo torej ni slabše, glede varnosti pa podatkov nimamo. Podobno je s kitajskimi cepivi. Učinkovita verjetno so, ni pa sledljivosti.«

»Najprej smo mislili, da bomo zaprli za pet dni, vendar smo tako kot Nemci in Avstrijci ugotovili, da je to premalo. 14 dni je problematičnih s strani gospodarstva, tako da se nam je enajst dni zdelo še najbolj primerno, predvsem zato, ker so bili vmes velikonočni prazniki in so ljudje manj obremenjeni s službo. Vemo, da v tem času ne moremo preprečiti širjenja virusa, skušamo pa krivuljo sploščiti in upočasniti širjenje. Po tem datumu bomo nadaljevali izvajanje ukrepov po vladnem semaforju sproščanja in zaostrovanja ukrepov.«

»Dokler ni zakonske podlage, se vsak odloča, kot se mu zdi prav. Lani se je gospodarstvo ustavljalo, ker se je tranzit ustavil, že v oktobru pa gospodarstvo ni bilo partner v teh ukrepih. Skušali smo jih pozvati, da vsaj tisti, ki lahko delo opravljajo od doma, to počnejo. Drugega ne moremo narediti.«

»Upamo, da se bo s spremembo letnega časa, UV-žarki, višjo vlažnostjo zraka tako kot lani stanje počasi začelo umirjati. Vendar je koncentracija virusa višja kot lani, zato do takšnega umirjanja ne bo prišlo. Računamo pa, da bo število okužb tako nizko, da bomo lahko vsaj približno normalno živeli.

Če bomo do konca junija dobili toliko cepiva, kot ga želimo, bomo lahko precepili približno 60 odstotkov populacije. S tem bi imeli zaledje, zmanjšal bi se pritisk na bolnišnice. Tisti, ki okužbo prebolevajo blago, ne predstavljajo težav. Čez poletje bomo cepili tudi mlajšo populacijo in tako zmanjšali kroženje samega virusa.«