Končno smo dočakali, da je odprla vrata Ikea še v Sloveniji. Končno ne bo treba več hoditi v njihove prodajalne v Avstrijo, Italijo ali na Hrvaško. Končno bomo v njihovi trgovini lahko kupili kozarce, pladnje itd., kot nam stokrat dnevno na vseh kanalih prikazuje reklama, kot da jih ni bilo mogoče kupiti v nobeni od doslej prisotnih trgovskih mrež. In ali ni to ista Ikea, ki ponosno razglaša, kako skrbi za okolje, da za izdelke uporablja izključno surovino iz odpadne lesne mase, izkazalo pa se je, da njihova družba v navezi z lokalnimi »podjetniki« v »frato« (golosek) izsekava večstoletno prvovrstno hlodovino?
Na omizju Zadnja beseda je tekla beseda tudi o možnosti nakupovanja po spletu. Zaradi zdravstvene situacije je ta možnost za marsikoga zelo dobrodošla, tudi po odprtju trgovin, v to sem prepričana. Zastrigla pa sem z ušesi, ali prav slišim, ko sta Katarina Kresal in Vida Žabot »poučili« Mileno Miklavčič, da kupovanje na spletu ni isto kot obisk trgovine, gledanje izložb ... Tak »sprehod« boža dušo in menda deluje celo terapevtsko(!). Vse do tistega večera nisem vedela, da hoja po trgovini ni namenjena le temu, da nakupiš nekaj, kar potrebuješ, česar nimaš doma in česar ne moreš pridelati ali narediti sam, temveč da se bom z obiskom trgovine počutila zadovoljnejšo, sproščeno, izpolnjeno, ker me bodo »kozmične sile« (po Vidi Žabot) osvobodile nezadovoljstva in vsega negativnega(!).
Mene je nakupovanje vedno utrudilo, ker sem morala po trgovini iskati, po kar sem tisti dan prišla. Nakup me zadovolji le v toliko, da mi je uspelo najti vse, kar sem si zapisala. Vedno se držim pravila: nakupuj s seznamom, v živilsko trgovino ne hodi lačen.
Naivno sem pričakovala, da nas bo dobro leto trajajoča kriza postavila na trdna tla, da bomo končno spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, kaj bomo postavili za prioriteto, da bomo spoznali, brez česa se vseeno da prijetno in kvalitetno živeti… Bo kdaj prišel čas, da se bomo kot družba in kot posamezniki le začeli spraševati, ali ni morda naše-moje veselje nekomu ali čemu v škodo?
Tej smeri ne kaže prav nič vzpodbudno. Mariborski zdravnik je denimo šel na safari v Afriko, v državo, ki je obarvana »rdeče«, torej zelo rizično in s sevom, ki je zaenkrat še neobvladljiv. Ampak saj je bil cepljen, dvakrat, pa je vseeno zbolel, je bilo slišati v njegovo podporo. Halo! Je bil cepljen zato, da bo lahko šel pohajkovat po svetu, ali je bil med prvimi cepljen zato, da bi bil zaščiten pri delu z bolniki? Ali se res ni zavedal, kaj je z njegovim ravnanjem narobe? Kaj res ni pričakoval, da bo prinesel bolezen med sodržavljane? Med svoje paciente? K sodelavcem, ki ravnajo odgovorneje? Ali pa mu je bilo vseeno, ali bo on bolnik št. 1?
Tako ali tako je neizbežno, da bo mutirani sev prej ko slej zašel med populacijo, in je pravzaprav vseeno, kdo je prvi. Pišmeuhovski zdravniki in zdravniki, ki kujejo dobiček v zdravstvenih težavah in krizah, so velik črn madež zdravstvene stroke.
Še vedno je opaziti tudi občudovanje tako imenovanih milenijcev, ko vesoljnemu svetu prikazujejo, kaj vse so spremenili na telesni »fasadi«, in ta vsesplošna medijska in forumska pozornost rosno mlade peha v nerazumna, življenjsko nevarna dejanja.
Vsa leta mandata našega predsednika države se čudim, kako je lahko iz meseca v mesec v anketi Vox populi pozicioniran na vrhu lestvice kot najpriljubljenejši. Zaradi česa? Dejanj? Ali zaradi lupine brez vsebine?
Cecilija Rekar, Bled
