Kdo bo mladini pošteno pogledal v oči in skrušeno priznal, da nihče od nje nima pravice terjati, da družbi razpadajočega imaginarija zbuja občutek normalnosti? Kdo se bo mladini prvi opravičil za to, da je bila v koreografiji ukrepov zoper epidemijo nehumano žrtvovana, ker se je človek potrošniške družbe tako neznosno bal svoje lastne minljivosti?
Dobro vemo, da ničesar od tega ni mogoče pričakovati od ministrice za izobraževanje, a glede na historično vlogo pri oblikovanju slovenske nacionalne skupnosti smemo to pričakovati od slovenskih učiteljev. Stopite že na šolske mize in opolnomočite svoje varovance – predvsem pa nehajte sodelovati v ustvarjanju videza normalnosti, v katerem igrajo glavne vloge od epidemije poškodovani mladi.
S tem ko oblast tako zlahka in brez opaznega zavedanja o simbolnem pomenu šole kot konstitutivnem elementu skupnosti odpira in zapira vrata »hramov učenosti«, odvzema ne le šolajoči se mladini, marveč celotni skupnosti zaupanje, da drži vajeti v rokah, jemlje ji za integracijo kolektiva nujno potrebno prepričanje, da bo za kaotično sedanjostjo nastopila oprijemljivejša prihodnost. Mladina
