Obraz Sonje Vulpes (1986) pozdravlja zadnje tedne iz »klovnovskih« grafik, ki jih je bilo oziroma jih še bo mogoče ujeti v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Z vodilnim klovnovskim motivom in naslovom razstave – Limbo – profilirana avtorica gotovo provocira, saj gledalca ne vabi na zabaven ples pod palico, četudi ga na neki način sprašuje, kako nizko se še lahko spusti. Nasprotno, njen obraz je pomemben, ker odpira vprašanje avtentičnosti v času ujetosti v nedoločljiv vmesni prostor, ki ne kaže znakov sprememb na bolje ali slabše, temveč sili v vsakdanjo neznosnost pretvarjanja, fasad… Kdaj ste se pa vi nazadnje iskreno nasmejali?
Kateri selfi je bolj resničen?
»Pri ustvarjanju izhajam vedno iz sebe, in zadnjih nekaj let, preden sem poiskala pomoč, me je bilo depresije strah in sram. Zavedala sem se vseh predsodkov, ki jih imajo v zvezi s tem ljudje, tudi denimo do jemanja tablet,« pojasnjuje. Ustvarjanje grafik ji je torej omogočilo proces samoraziskovanja, njena osebna izpostavljenost pa bo mogoče še za koga drugega, ki se sooča z depresijo, informacija, da se je pomembno o duševnem zdravju odprto pogovarjati. »Ko si v depresiji, si ves čas predvsem sam s sabo, zato se mi je zdelo toliko bolj logično, da se tematike lotim prek avtoportreta,« razlaga avtorica še žanrsko podlago.
Na razstavi sooča fotografijo (ki se je nato loti s sitotiskom) in risbo (ki jo obdela s tehniko kolagrafije), saj s tem sopostavlja objektivnejši in subjektivnejši (lasten) pogled nase. Posledično so iz risb nastale grafike (selfiji?) bolj stilizirane, več je jokajočih obrazov… »Všeč mi je ekspresivnost grafike, sploh kolagrafija se dobro ujame z mojim risarskim izrazom, omogoča mi več eksperimenta,« pravi umetnica, ki svoje podobe pogosto odtiskuje tudi na škatlice in navodila za uporabo antidepresivov. Ker gre za tehniko, pri kateri matrico izdela iz lepenke, uporablja pa še lepilo, pesek in gips, so te matrice zelo neobstojne: »Reproduktibilnost grafike mi ni tako pomembna, tudi moji sitotiski so v zelo nizkih nakladah. Poleg tega imam rada grafike velikega formata, te pa je težko večkrat tiskati.«
Bliže z zini
Navsezadnje je bil velik format tipičen že za njeno prvo samostojno razstavo Memento mori (2018) v Hiši kulture v Pivki, ko je po travmatičnem dogodku v družini raziskovala ne samo, kdo smo, ampak tudi kam gremo po smrti… »Se je res moramo bati? Tudi zato sem jo naredila igrivo,« pripomni, da ob resnih temah v svoja grafična dela vedno vnaša humorno konotacijo. Podobno je bilo na razstavi Bittersweet v Baslu istega leta, kjer je že bilo jasno tudi, da bo v prihodnjih letih le še bolj razvijala figuraliko.
Iz skic njenih prihodnjih grafik pogosto nastajajo zini: »Na eni strani zato, ker si grafik more vsakdo privoščiti, po drugi strani pa manjši format zinov umetniku omogoča, da svoje delo širi tudi onkraj prostorov galerije, in je torej tudi pristop do gledalca malo bolj neposreden, ne zgolj prek institucij.« Kdor je umetnico, sicer tudi producentko projektnega prostora Aksioma, kdaj srečal, ji je nedvomno postavil tudi kakšno vprašanje o tetoviranju. »Spominja me na grafiko, ker gre za medij, za katerega prav tako nikoli ne veš točno, kako bo videti na koži, hkrati pa tehnika zahteva veliko vaje, da na koncu dosežeš, kar si želel,« še sklene.
