Odpiranje kulturnih prizorišč: Kar je dovoljeno vijaku, ni dovoljeno violini
Med ponovno »popolno ustavitvijo« javnega življenja, ki to sicer v resnici ni, saj jo občutijo le nekatere skupine prebivalstva, medtem ko se za druge ni spremenilo nič in delujejo kot običajno, so vse slabše razpoloženi tudi v kulturnih ustanovah. Zlasti tistih, za katere se s trenutnim »zaprtjem« prav tako ni spremenilo nič, saj so z izjemo lanskih poletnih mesecev tako ali tako zaprte že več kot leto dni – in vsaj za zdaj se zdi, da bo tako še kar nekaj časa. Kulturni producenti, ki svoj program v navadnih časih ponujajo v živo pred občinstvom v dvoranah (sem spadajo tudi javni zavodi s področja glasbene in uprizoritvene umetnosti), namreč za NIJZ ali vlado očitno nimajo enakega pomena kot kozmetični saloni ali trgovine z gradbenim materialom, za katere je docela jasno, kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko odprejo; kajti ves ta del kulture na vladnem semaforju sproščanja ukrepov preprosto ne obstaja – razen pod točko »razno«, ki je vezana na zeleno fazo.
Glede na to, da so se merila odpiranja že pred časom vzpostavila za muzeje in knjižnice, je pravzaprav dokaj nenavadno, da »živa produkcija« ostaja spregledana, spl...