Pred kakšnim mesecem sem morala zaradi odhoda v tujino opraviti PCR-test v jeseniški bolnišnici; tisto nedeljo je namreč v Ljubljani te teste opravljal samo en (cenejši!) zasebnik, ki pa je bil že polno zaseden. Ker sem si pred časom prav v tej bolnišnici izposodila bergle, sem jih vzela s seboj, da jih končno vrnem. Vrsta za testiranje je bila dolga in počasna, vse bližnje klopi pa so bile prevezane z opozorilnimi trakovi. Korona pač. Zato sem se oprla na bergle in si, »privilegiranka«, olajšala dolgo stanje na mestu, sotrpini v vrsti pa so me sočutno pogledovali, se tudi sami prestopali, poklekali… Šele pozneje me je dohitela misel, kaj nam je pravzaprav storila korona. Po tihem nam je demolirala civilizacijsko pridobitev: invalidi, bolni, starejši nimajo več samoumevne prednosti. Vrste ubogljivo čakajočih na testiranje, marsikje tudi na cepljenje, so pač nova normalnost. Kot bi v Ameriki leta 1929 čakali na kruh ali v Iraku leta 2003 na izstopni vizum – ni pomembno, ali si star in utrujen, ali te bolijo noge in muči križ, glavno je, da dobiš, po kar si prišel.
Še huje je pravzaprav. Invalidi, trajni ali začasni, so postali priročen predmet političnih iger. Po novem jih uprizarja sam predsednik vlade. Ob sliki čakajočih na...