Vse to je bilo v letih pred sprejetjem naše ustave neštetokrat predmet poglobljenih razprav. V ustavo in zakon so prišle odredbe, ki ustrezno urejajo delovanje državnih organov v izrednih razmerah, da se zagotovi učinkovito odzivanje pooblaščenih služb in organov, še zlasti pa onemogoči zloraba izrednih razmer, čemur smo tukaj in sedaj priča. Kar se je dogajalo – in se še –, vzbuja sum, da odgovorni nalašč niso ukrepali, kot terjata ustava in zakon. Da nalašč niso prepustili izvršnih pooblastil predsedniku države (edini poleg poslancev neposredno izvoljeni osebi v državi), ki je dolžan izdajati odredbe z zakonsko močjo (člen 108 ustave), ko izredne razmere minejo, pa pred parlamentom – ko se spet sestane – »položiti račune«. Nobenega vpletanja politike in poslovnih interesov bi ne bilo. Strokovne službe in državni organi bi delovali promptno – sproti in učinkovito, državljanov ne bi begala politikantska (ali »poslovna«) računica funkcionarjev.
Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica DZParodija suverene države, 2.
V Dnevniku (6. aprila) je nekdanji poslanec Aurelio Juri objavil tehtno pisanje v zvezi s kriznimi razmerami v državi. K besedam, da razmere terjajo »še kako polno operativno ter dobro naoljeno sestavo parlamenta«, pa bi povedal naslednje. Izredne razmere (epidemija, kakršne svet ni videl sto let!) terjajo učinkovito delovanje strokovnih služb in organov, »parlamentarne muze« pa naj bodo tiho (ni parlamenta, ki bi bil pooblaščen in kvalificiran za strokovne odločitve!). V izrednih razmerah tudi ni čas za politiko, še manj za politikantstva. Ko divja epidemija, mora delovati zdravstvo in epidemiološka stroka, ko izbruhne vojna, je dolžna delovati vojaška stroka, ob naravni katastrofi pač civilna zaščita in tehnične službe. Parlament in vlada morata biti »na dopustu«.
