Pred skoraj tremi leti, ob izteku mandata Cerarjeve vlade, sem pisal o nastavkih, ki vodijo k fašizaciji Slovenije in totalitarizmu, v katerem je resnica brez moči in je svoboda potlačena. Danes se mi vse bolj zdi, da je pri nas res že nastalo jedro novega fašizma. En vodja, ena (prevladujoča) stranka in, k sreči, eno nehvaležno ljudstvo, ki diktatorju greni življenje. Ta oblast več ne predstavlja večine ljudstva in njegovih zahtev in ni odgovorna državljanom, pač pa le sama sebi. Vse bolj omogoča prevlado privatnih interesov in skrbi za to, da jih z zakoni ne bi preveč omejevala. Še več, sprejema nove zakone v korist kapitala in v škodo javnega dobra. Pravijo, da je to nova normalnost. Zame je to začetek novodobnega fašizma.
Naslov pisanja sem si (po svoje) sposodil pri Descartesu. Ko oblastniki zavestno ignorirajo zahteve ljudi, ko so argumenti, pisma in apeli razumnikov, dijakov in njihovih profesorjev, raznih društev… bob ob steno, potem je protest edini način, da na najbolj neposreden način slišijo njihov glas, da občutijo njihovo moč in energijo, kajti ta avtokrat je v bistvu strahopetec, ki ga je strah odločnih ljudi, ker je obdan zgolj s svojimi verniki. Ne sprejemam tega, da se nič ne da, da se bodo stvari spremenile same od sebe, da sam nič ne moreš (ker bodo to opravili neki drugi). Protesti so odnos do družbe in do samega sebe in odziv na čas, v katerem živimo. So solidarnost, svoboda, tovarištvo, uporništvo, da, in danes (ponovno) predvsem antifašizem. Treba je le, kako se že reče, stopiti iz cone udobja in se podati ven.
Še misel o svobodi hrvaškega novinarja in publicista Viktorja Ivančića: »Svoboda ni nekaj, kar mi omogočaš, ampak nekaj, česar mi ne moreš vzeti.« Prihodnji tedni bodo zelo vabljivi za druženja na prostem. Pomislite kdaj tudi na kakšen petek.
Rudi Volk, Ljubljana