Na vest, da je leta 2016 umrl Fabjan Hafner, so se z redko videno ganjenostjo odzvali mnogi slovenski pisci, predvsem pesniki. Hafner namreč ni bil »le« v Celovcu rojeni literarni zgodovinar, prevajalec in pesnik, veljal je za izjemnega poznavalca Slovenije, Koroške in njune književnosti v obeh jezikih; v nemščino je med drugim prevedel Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Marušo Krese, Majo Vidmar, Uroša Zupana, pa tudi Florjana Lipuša, Draga Jančarja…
»Bil je ambasador slovenske literature v nemškem jeziku, odlično je poznal oba literarna sistema, točno je vedel, kateremu uredniku ponuditi prevod katere knjige… Vsakič, ko izgubimo prevajalca, torej neko kulturo okolje – še posebno tako majhno, kot je slovensko – izgubi res ogromno,« pojasnjuje Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe. Z željo, da bi ob Hafnerju prevajalcu bolje poznali tudi Hafnerja pesnika, so nedavno izdali zbirko Iz jezika, ki ga ni. Ta prinaša njegove zbrane slovenske pesmi.
Usodno iskateljstvo
»Ko sva šla s Hafnerjevo soprogo Zdenko Hafner - Čelan skozi njegov opus, je postalo očitno, da gre za glas, ki dopolnjuje vrzel na področju splošnega poznavanja avtorjev na koroškem Slovenskem,« dodaja Harlamov. A ključno je bilo, da Hafnerjevi verzi niso zanimivi le s kulturnega, ampak tudi s pesniškega vidika. »Jezik je doživljal zelo stvarno, navsezadnje vemo, pod kakšnimi pritiski živi tamkajšnja manjšina, in Hafner je bil nekakšen strelovod za to. A ostaja njegova poezija kljub temu venomer zelo intimna, nikoli ni kolektivistična ali narodnobuditeljska, kot je tipično za jezik z obrobja, jezik, ki poskuša preživeti,« poudarja.
Prav res gre za poezijo, ki jo vse od prvih pesmi, napisanih že v avtorjevih poznih najstniških letih, pa do najkasnejših prevevajo tišina, molk in nemost, osamelost, vprašanja, ki ostajajo brez odgovora, ritem, ki ves čas zastaja… »Pravzaprav so to precej modernistične teme, s katerimi so se denimo ukvarjali tudi Zajc, Taufer in Jesih, ki so gnetli materijo jezika in se spraševali, ali ni tišina nekaj najlepšega, kar nam lahko poezija ponudi,« razmišlja urednik. A pri Hafnerju dobivajo te teme še močnejšo družbeno konotacijo: »Še usodnejše so. Ne le zaradi izkušnje koroških Slovencev, ampak tudi zato, ker je Hafner navsezadnje nekaj let živel tudi v Ljubljani, kjer je vodil lektorat za nemščino, potoval je torej med obema jezikoma, a se ni nikjer počutil doma. To je poezija odtujenosti, ki jezik dojema kot nekaj, česar ne more več popolnoma usvojiti – ne slovenščine sredi Avstrije in ne slovenščine sredi Slovenije, kjer je zamejec vendarle tujec, bolj Avstrijec kot Slovenec.«
Ljubezen kot protiutež
Večpomensko identitetno raziskovanje, ki je v Hafnerjevem primeru torej bolj stvar individualne kot kolektivne identitete, ima vendarle protiutež v ljubezenskih in erotičnih pesmih, ki jih avtor posveča ženi. Če je v prej omenjenih verzih jezik nekakšna izmuzljiva entiteta, nastopa v ljubezenskih pesmih telo, na katerega se kot bralci lažje pripnemo, je prepričan Harlamov. »Hafnerjeva poezija sicer doživlja lok od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja do nedavnega, a ima zelo trdno središče, ki nam osvetli slovensko poezijo še z neke popolnoma druge perspektive,« sklene.
