Kritika spletne predstave Najraje bi se udrla v zemljo: Čas interaktivne »intimnosti«
Spletna »predstava« Najraje bi se udrla v zemljo, ki jo je zasnovala ter skupaj s sodelujočimi sooblikovala dramatičarka in dramaturginja Varja Hrvatin, je pravzaprav eden redkih (uprizoritvenih) projektov, ki se v času vseprisotnega virtualnega posredovanja umetniških vsebin resneje loteva premisleka posebnosti ter značilnosti spletnega okolja, a tudi novih možnosti, ki jih ta medij ponuja. Povedano drugače: gre za projekt, ki je bil že v temeljih oblikovan za izvedbo na spletu (natančneje, na najbolj znanem družbenem omrežju), hkrati pa si ta prostor jemlje tudi za tematsko izhodišče in formalni okvir. Ne gre torej za spletni prenos nekega dogodka, ki v istem trenutku »fizično« poteka na nekem drugem kraju, temveč za »uprizoritev«, ki se dokaj podobno kot živa gledališka predstava »zgodi« skozi skupno prisotnost občinstva ter posredovanih vsebin, le da prizorišče tega stika tokrat ni dvorana, temveč – facebook. Prav stranski učinki uporabe tega omrežja, kot je denimo tesnobnost zaradi razcepa med resničnim počutjem posameznika in konstruirano (ter pogosto zloščeno) podobo njegovega življenja, ki jo poskuša ponujati v objavah, so tudi osrednja motivna črta predstave, sicer pa ta poleg identitetnih zagat z obilico ironije obdela še nekatere druge pojave, kot je na primer družbeni angažma »izza tipkovnice« ali obča dinamika tovrstnih družabnih platform.
V predstavi Najraje bi se udrla v zemljo se za naklonjenost gledalcev kot kandidatki za spletno slavo potegujeta Maša Grošelj in Lina Akif. (Foto: arhiv zavoda Melara)
Obiskovalec se dogodka udeleži v posebni skupini, kjer ga ob prijavi pričaka krajši vprašalnik; ta ga s poizvedbami o njegovi uporabi aplikacij za zmenke ali donaci...