Lahko cinična naveličanost nad svetom spodbudi nastanek nečesa zares poskočnega? Lahko – denimo serije stripovskih vicev Žabci o dveh zelenih junakih, ki bralca prek svojih modrovanj pripeljeta do sklepa, da življenja ne kaže jemati preresno. »Prvi strip je nastal v kuhinji, žabec v njem joče med rezanjem čebule. A ne zaradi čebule, temveč zato, ker si je odrezal prst,« pojasnjuje v smehu ilustratorka Dora Kaštrun. Žabci so njen prvi avtorski strip, ki je nastal na spodbudo urednice založbe VigeVageKnjigeAnje Golob, pripoveduje avtorica: »Prijavila sem se na njihov razpis za postavljalca oziroma stavca knjig, ob tem pa dobila vabilo, da izdam svojo. To je za ilustratorja največja vaba.«
Večja resnost, več šaljivosti
Njena serija kratkih komičnih stripov tako ponekod prinaša situacijski humor: Vpraša sloki žabec manjšega, zakaj je pri miru kot ena nepremičnina. »Čakam, da mi zraste vrednost,« mu odgovori slednji. Obilica prizorov se naslanja na besedne igre in parafraziranje tradicionalnih rekov: Sloki prosi malega slikarja, naj se umakne izpred svoje umetnine, da jo bo lahko videl, mali pa ga zavrne, češ da ni tak umetnik, da bi se skrival za svojo umetnino.
Najbolj dragoceni so nemara prizori, v katerih avtorica pristopi posebej družbenokritično: v stripu Makroplastika junaka s kraki opazujeta biodiverziteto flore in favne morja, v katerem plavajo napihnjene plastične palma, žirafa, želva… V Fobiji pa mali žabec velikemu odgovori, da se skriva, ker ima homofobijo, »bojim se homosapiensov«. Stripi so nastajali zelo spontano, razlaga Dora Kaštrun svoj humorni pristop: »Situacije, ki jih doživljamo v vsakdanjiku, samo predstavim na malo drugačen način. Bolj ko je tema resna oziroma bolj ko tema samo sebe jemlje za resno, bolj se je treba šaliti iz nje.«
Ne potrebujeta potuhe
K humornemu učinku gotovo pripomore, da žabca stvari – tudi tiste v prenesenem pomenu – razumeta precej dobesedno. »Želela sem si upodobiti žival, ki jo poznamo tudi pri nas, poleg tega nosi žabja podoba sama po sebi nekaj humorja, poosebi lahko veliko različnih stvari. Zanimiva mi je njihova dvojna narava, ki se kaže tudi prek tega, da so dvoživke; ko jih gledaš, nikoli ne veš, kaj si res mislijo. Morda so nam s temi okončinami celo nekoliko podobne,« pojasnjuje avtorica izbiro stalnega motiva. »Nisem hotela kosmatinca, ki bi ga ves čas crkljali, žabca ne potrebujeta crkljanja, ne potrebujeta nobene potuhe, neodvisna sta.«
Pa vendar skoraj vedno nastopata v paru? »Dvoživki sta, živita pač v dvoje,« se muza avtorica in spomni, da take – suh in velik ter majhen in debel – komične dvojice, ki ponazarjajo tudi našo dvojno naravo, poznamo že iz časov ikoničnega filmskega para Stan in Olio. Tudi večina vicev v Žabcih je v prizorih postavljena v jukstapoziciji, risba je preprosta, barvna lestvica skromna, a izrazita. »Pogosto rada zaidem v detajle, a v tej knjižici so kratki štosi in hitre izmenjave pogovorov zahtevale tudi, da risba ni pregosta, da je precej enostavna,« še sklene avtorica. Po glavi ji menda že skačejo ideje za novo serijo žabjih šal.