»Z vstopom v digitalizacijo sem začutila, da je novinarski poklic na prelomnici. Še zlasti z nastopom vlade Janeza Janše, ki skuša temeljito prevetriti medijski prostor,« pojasnjuje zgodovinarka Mateja Ratej z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Ob Osebnostih slovenskega novinarstva je v zadnjih letih uredila tudi monografijo o osebnostih slovenske medicine, slovenskega gledališča in mariborskih osebnostih, verjame namreč, da lahko skozi biografske študije kar najbolj prepričljivo ilustriramo neko obdobje: »Nevsiljivo in neideološko, z empatijo, a seveda ob uporabi znanstvene metodologije s področja humanistike.«
V koraku s pionirkami
Petnajst izbranih, že preminulih portretirancev, ki so s svojim peresom, tipkovnico ali glasom zaznamovali življenja Slovencev, priča tako o začetkih 20. stoletja kot o sodobnem vsakdanjiku. Urednici SlovenkeIvanki Anžič Klemenčič (1876–1960) pripada mesto prve poklicne novinarke na Slovenskem, med pionirke sodi tudi urednica Domačega prijatelja, Frauen-Zeitunga in Jugoslavenske ženeZofka Kveder (1878–1926), Angela Vode (1892–1985) je neutrudno publicirala o otrokovih pravicah, šolskih in socialnih vprašanjih, feminizmu, klerofašizmu…
Dušan Benko (1919–2016), med drugim odgovorni urednik Dela, je zakuhal Sobotno prilogo, Tomaž Terček (1937–2001) je gledalcem nacionalne televizije sporočil tudi, da je umrl tovariš Tito. Po zanimanju za »navadnega človeka« in humorju je izstopal dolgoletni mariborski dopisnik DnevnikaOtmar Klipšteter (1933–2015), z domiselnim zapisom o novinarski kredibilnosti se je političnemu komentatorju Juriju Gustinčiču (1921–2014) poklonil Ervin Hladnik - Milharčič, ganljivo poročilo o novinarju MladineIvu Štandekerju (1961–1992) je dodal Ali Žerdin.
Ključni obrobneži
Uredniki biografskih študij si vsakič prizadevajo obravnavati čim širši razpon osebnosti iz najrazličnejših socialnih, izobrazbenih, spolnih in drugih diferenciacij, da bi tako zajeli vsak spekter družbe. »Dilema, koga torej vključiti in koga ne, lahko nastane samo, če biografiko razumemo kot zajem nekih zaslužnih posameznikov. A s kulturnozgodovinskega stališča so lahko tovrstne kategorije zgolj začetek vprašanja, kdaj neka družba posameznika vrednoti kot zaslužnega, vrednega,« dodaja o dilemah izbora. »Poleg tega vemo, da o družbi in njenih anomalijah ter patologijah najbolj prepričljivo govorijo zlasti obrobneži,« spomni.
Je torej naključje, da sodi večina v monografiji obravnavanih novinark v začetek 20. stoletja, med sodobniki pa prednjačijo moški? »Vsaj deloma je to najbrž tudi posledica dejstva, da se – čeprav v času socialistične Jugoslavije več govorimo o enakopravnosti in enakovrednosti žensk – novinarke paradoksalno niso tako uveljavile,« odvrne.
Ovržen mit o objektivnosti
»V času, ko smo vsi zagledani sami vase in v svoje facebooke, ni lahko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni raziskovati življenje nekoga drugega,« izpostavlja še vidik izbora avtorjev, ki so o izbranih imenih pisali. Mestoma gre za zgodovinarje, mestoma za publiciste, a ključno je predvsem, da čutijo do svojih portretirancev in njihovega dela afiniteto. Že takoj na začetku je torej treba odmisliti idejo o objektivni, nevtralni obravnavi, meni urednica. »Ravno odnos do portretiranca je navsezadnje dragocena kulturnozgodovinska skica za naše zanamce. Čez petdeset let bodo lažje razumeli, kako so bile določene osebnosti vrednotene v današnjem času, kakšne so torej bile naše vrednote.«
Pa vrednote časnikarja prihodnosti? »Za novinarja je ključno, da kot osebnost, ki se vsakodnevno javno izpostavlja, razume, da je generator idejnih stališč, ki v družbi krožijo, in s tem ovrže mit o neki objektivnosti, nepristranskosti, uravnoteženosti… Da skratka sprejme svojo vlogo in s tem pripomore k temu, da družba govori sama s sabo, da misli samo sebe,« spomni na besede Dragice Korade; spominu na leta 2019 preminulo novinarko Večera je monografija tudi posvečena. Kot pravi, je v času družbenih zaostritev, ko se družba močno polarizira, »pomembno, da novinarji ne prevzamejo pritlehnega, nasilnega govora, temveč skozi kulturni dialog omogočajo, da se demokratična družba, ki se trenutno izrazito maje, ohrani na svojih temeljih«.