Naj razložimo oboje. Z izboljšanjem voznih lastnosti, izbiro boljših materialov, bolj sofisticiranega voznikovega delovnega okolja in ne nazadnje tudi z olepšanjem zunanjosti so proizvajalci skozi leta svoje potniške dostavnike potnikom in voznikom naredili bistveno bolj prijazne. Če se je niti ne tako dolgo tega pri njih nesporno čutilo, da so bili v prvi vrsti skonstruirani z mislijo na prevoz tovora, je zdaj prav tako nesporno, da so imeli razvojniki v mislih tudi potnike. Stopnja udobja se je namreč bistveno dvignila, ob tem pa, pri čemer je to subjektivno mnenje, saj ga z nami niti zdaleč ne delijo vsi, je takšne avtomobile prav prijetno voziti. So prostorni, pregledni, položaj sedenja pa je visok in pokončen. No, pri vsem, kar smo omenili doslej, pa še posebej izstopa novi volkswagen caddy.
Oblikovno tako v vseh pogledih sledi najnovejšim znamkinim smernicam, navkljub »škatlasti« obliki, ki jo tak avtomobil pač mora imeti in prinaša tudi ogromno koristi, pa deluje zelo privlačno. Enako velja za minimalistično voznikovo delovno okolje, ki mu za naš okus za lažje upravljanje manjka le kakšno dodatno fizično stikalo več. Gre pa pohvaliti kakovost izdelave z le malce preveč trde plastike na vrhu armaturne plošče, lično »stikalce« za upravljanje samodejnega menjalnika, za ta razred nadstandardno udobne sedeže, digitalne merilnike in predvsem občutek med vožnjo. Če imamo v mislih, v kakšnem avtomobilu sedimo, je na mestu ugotovitev, da je z 1,7-litrskim dizelskim motorjem z 90 kilovati (122 konji moči) caddy uglajen in presenetljivo tih, udoben in nasploh prijeten za vožnjo, pa še presenetljivo varčen, saj nam je na testu porabil 5,7 litra dizla na 100 kilometrov. Ob tem na 4,5 metra dolžine ponudi zares ogromno prostora petim potnikom ter ogromen, 1213-litrski prtljažni prostor.
Deset centimetrov krajši proace city verso ima medtem sorazmerno manjši prtljažnik, ki pa ga boste ob 983 litrih prostornine še vedno le stežka napolnili. Ker je testni primerek spadal v kategorijo gospodarskih vozil, je imel za zadnjo klopjo trdo pregrado z mrežo, ki je družinski kupci sicer ne bodo potrebovali, določene vrste podjetnikov pač. Pohvaliti velja, da je mogoče zadnjo šipo odpreti posebej, v notranjosti pa se bodo potniki zadaj počutili manj udobno kot v tekmecu, saj je naslon zadnjih sedežev postavljen precej pokonci. In spredaj? Če na volanu ne bi uzrli Toyotine značke, bi bili prepričani, da sedimo v citroënu berlingu. S čimer ni nič narobe, gre pač za zgoraj omenjeno brisanje meja. Pohvaliti gre predvsem velika »predala« na sredini armaturne plošče in med obema sedežema, je pa trde plastike več kot v caddyju, sedeža sta manj udobna predvsem zavoljo krajšega sedalnega dela, merilniki so analogni, vožnja pa je z ročnim menjalnikom in 1,5-litrskim dizelskim motorjem s 96 kilovati (130 konji) manj prijetna, bolj majava in tresoča, pa tudi manj tiha in uglajena. Skratka, razlika se kar precej občuti, a še vedno je to povsem solidno vozilo za družino ali »zasebnika«, ki potrebuje veliko prostora. Nam je pa proace poleg omenjenega porabil tudi za dobrega pol litra dizelskega goriva več (6,3 litra na 100 kilometrov) od tekmeca.
In cena. No, tu se bodo lomila kopja. Zelo solidno opremljen proace city verso family stane, sploh za to, kar ponuja, zelo dostopnih 23.310 evrov. Caddy z resda precej bogato opremo style in samodejnim menjalnikom pa kar dobrih 10 tisočakov več (33.482 evrov). Pri čemer je res, da bi bil z ročnim menjalnikom in skromnejšo opremo takoj nekaj tisočakov ugodnejši.
