Hat-trick. Čeprav izvira iz kriketa in iz davnega leta 1858, ko je Anglež H. H. Stephenson izločil tri odbijalce nasprotnega moštva zapored in za nagrado dobil klubsko čepico (od tod tudi beseda hat, ki pomeni kapo, trick pa je pač trik), je z leti to postal zelo priljubljen in razširjen izraz. Na podlagi omenjenega predvsem v športu, še posebno v nogometu, v katerem z njim najpogosteje označimo dosežek nogometaša, ki na eni tekmi doseže tri zadetke. A prav tako se ga uporablja že domala za vsak dosežek, ki poveže tri uspešne poteze, pa naj gre za šport ali ne. In s tega vidika je prav poseben hat-trick zagotovo uspel tudi Philipu D'Antonyju in Billu Hickmanu.
Bullitt kot vzor
Podpis omenjenih možakarjev je namreč viden na treh filmih, ki vsebujejo po mnenju mnogih nič več in nič manj kot tri najbolj spektakularna avtomobilska preganjanja v filmski zgodovini. Zgodila so se v filmih Bullitt leta 1968, Francoska zveza (French Connection) tri leta pozneje in The Seven-Ups leta 1972, pri vseh pa je prvi sodeloval kot producent (pri zadnjem tudi kot režiser) ter drugi kot glavni kaskader in njihov koordinator pa tudi kot igralec. O prvih dveh filmih smo v pričujoči rubriki že na široko pisali, tokrat pa je na vrsti tretji. Pa da kar takoj razčistimo morebitne nesporazume glede »največjih vseh časov« – ta naziv, sicer nikjer uradno zapisan, gre preganjanjem v omenjenih filmih tudi zato, ker takrat pri nobenem niso uporabljali nikakršnih računalniških obdelav, temveč so vse morali posneti na (prometnih) cestah.
Seven-Ups ima poleg omenjenih še kar nekaj drugih povezav z obema drugima filmoma. S Francosko zvezo denimo pri tem, da so za podlago zgodbe za oba služile izkušnje newyorškega policista Sonnyja Grossa, ki je pri obeh filmih nato tudi sodeloval. Z Bullittom pa v precej podobnem avtomobilskem preganjanju; tisti v Francoski zvezi je v bistvu lov avtomobila za na nadvozu vozečim vlakom, medtem ko je pri drugih dveh avtomobilov. Pri čemer v Seven-Ups za ozadje skrbijo ulice in avenije New Yorka ter ceste njegove okolice, pri Bullittu pa je dogajanje postavljeno v San Francisco.
Leteča vrata
V glavnih avtomobilskih vlogah sta v Seven-Ups pontiac grand ville sedan letnik 1973, v katerem negativca Moon (Richard Lynch) in Bo (Bill Hickmann), potem ko ubijeta policista, bežita pred pontiacom venturo istega letnika, za volanom katerega sedi vodja policijskega oddelka Seven-Ups Buddy Mannuci (Roy Schneider). Ta je nekaj kadrov posnel sam, za večino pa je zaslužen znani kaskader Jerry Summers. Snemanje kar desetminutnega preganjanja po New Yorku je filmski ekipi vzelo štiri tedne, pri čemer so svoje delovanje opisali kot gverilsko, saj so marsikaj snemali kar v vsakdanjem prometu. Tehnični svetovalec Randy Jurgensen se je spominjal celo, da so kaskaderje med snemanjem ustavili policisti (da, tisti pravi), niso pa seveda vsega posneli brez zapor prometa, saj bi bilo to (samo)morilsko.
Tako kot v Bullittu tudi pri Seven-Ups niso uporabili nikakršne glasbene podlage, kar pripomore k večji napetosti, vse, kar se sliši v desetih minutah, pa je tako obilo škripanja gum, hupanja ter zvočnih učinkov, ki jih proizvedejo različna trčenja in trenja kovine ob kovino. »Glavni cilj je bil vse skupaj predstaviti kar najbolj realistično. Brez posebnih efektov, brez glasbe, brez posebne opreme, zgolj čustva, adrenalin in zvok motorjev,« je kasneje pojasnil Philip D'Antony in dodal, da je tudi zato vse skupaj izpadlo tako pristno. Menda se je eden redkih kadrov, ki so ga snemali večkrat, skoraj končal tragično – ko se je eden od avtomobilov zaletel v odprta vrata ob cesti parkiranega štirikolesnika, so ta namreč nekontrolirano odfrčala v zrak in skoraj zadela kar precej oddaljene snemalce.
