Hinko Smrekar (1983–1942) je svojevrstna ikona slovenske karikature, ki je za časa življenja zabaval, a tudi hudo razkuril kakšnega »portretiranca«. A Smrekar ni bil le risar, ampak tudi slikar, grafik in kipar, vsestranski umetnik, ki je zapustil ogromno dediščino. Večino del hranita Narodna galerija in NUK (ta predvsem objavljena dela v časopisih, razglednice, rokopise idr.), precej pa tudi zasebni lastniki. Ravno te je Narodna galerija, da bi končno vzpostavili popis celotnega opusa in tudi javnosti omogočili vpogled vanj, povabila, naj svoja dela posodijo za skorajšnjo razstavo, katere otvoritev bo 16. junija. To bo prva velika razstava po letu 1952 in bo na ogled postavila okoli 300 del. Zaradi obsežnosti opusa in občutljivosti del na papirju, ki ne smejo biti predolgo izpostavljena svetlobi, bodo predstavitev razdelili na dva dela, ki bosta kronološko sledila času nastanka del. Zgodnja dela, nastala do leta 1920, bodo na ogled od otvoritve do 29. septembra, potem vsa kasnejša dela do avtorjeve smrti leta 1942.
Monografija
Umetnostni zgodovinar dr. Damir Globočnik je magistriral iz slovenske karikature, v doktorski disertaciji pa se je ob likovni posvetil tudi politični in dokumentarni interpretaciji karikatur in drugih satirično-humorističnih likovnih zvrsti. V knjigi Likovna satira je prečesal celotno slovensko produkcijo satiričnih listov od srede 19. do srede 20. stoletja in seveda spregovoril tudi o Smrekarju. Pravkar izdana monografija Hinko Smrekar se tako zdi logični naslednji korak, v njej deloma kronološko, deloma po ustvarjalnih področjih spremljamo ne le Smrekarjev likovni razvoj, ampak tudi trnovo pot od eksistenčnih in eksistencialnih stisk mlinčenega umetnika, pot samostojnega kulturnega delavca, bi rekli danes, odvisnega od (ne)milosti urednikov, politike, Cerkve, šibkega trg umetnin in dveh vojn.
Smrekar je v začetku 20. stoletja odšel na Dunaj študirat pravo, a je, kot beremo v monografiji, kmalu »iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige… Odtlej sem kot ubog slovenski slikar namesto kravate nosil vrv…« Na Dunaju se je pridružil vesnanom, ki jih je leta 1904 obiskal tudi Cankar in z nezmotljivim občutkom ugotovil: »To so fantje! To je življenje! Stradajo kakor turški psi – pa še vedo ne tega! Delajo neprestano, sanjajo… Med njimi je nekaj izvrstnih talentov: Birolla, Smrekar, Gaspari.«
Tisto, česar Cankar takrat še ni zaznal, pa je bilo, kot je zapisal Smrekar, da je bil »Birolla od doma dobro fundiran, Šantel je asistent…, Gaspari pa je imel skoroda monopol na vsa naročila«. Smrekarjeva pot je bila trnova tako zato, ker je bil po lastnih besedah »excentric-clown slovenskega naroda« in kot tak skorajda brez »zvez«, mecenov in založniških navez, pa tudi zaradi izjemne sposobnosti videti tisto, kar se skriva pod videzom, zaradi neverjetne zmožnosti upodobitve človeških, družbenih in političnih resnic, skritih pod površjem; teh resnic pa nihče, ki ima moč, noče videti. Znal jih je ujeti v risbo in jih transponirati skozi humor, zdaj prisrčen, zdaj absurdističen, boschevski, breuglovski. Ta uvid, močnejši od njega samega, mu je seveda nakopal sovražnike in je bil hkrati njegov genij in poguba za preživetje v družbi, ki je bila tradicionalno katoliška, nedemokratična, malomestna, hipokritska, ki se je bala vsake transgresije. »Tam je naslikana gnjusna žival svinjskega rilca in polžjih oči, in na ta stvor mečejo rože nevidne roke,« je svoje žalostno nerazumevanje v kritiki Martina Krpana ovekovečil pisatelj Fran Govekar.
Politično
Kaj je v umetnosti politično sporočilo? Je metati rože (bisere) »gnjusni živali svinjskega rilca« politično sporočilo? Je prizor Morale, ki z odra pridiga ljudstvu, od zadaj pa je videti njeno nago rit, političen? V najširšem smislu gotovo. A Smrekar je tudi direktno smešil politične veljake in dogajanja, in te risbe so, kot pravi Globočnik, »pronicljivi komentarji razpadanja habsburškega imperija, interesnih iger velesil, povezovanja v kraljevino SHS«. A v knjigi so tudi risbe in izjave, ki nedvomno kažejo na slikarjev antisemitizem. Takšna je že karikatura »Hrvatska židarija doji Švaba in Madžara, kranjski Janezek pa palec v ustih drži« iz leta 1919, še bolj pa tista iz leta 1940, »Orel nad jastrebi«, na kateri se orel, Nemec, preteče spušča nad debele jastrebe, Jude. A tudi to je del velikega mojstra, pred katerim si ne gre zatiskati oči, tako kot je del zgodovine, ki se, to vidimo danes, nikoli ni končala.
