Novi resničnosti epidemije se prilagajajo tudi v kamniški knjižnici Franceta Balantiča. Potem ko so prvo in dobro sprejeto ter obiskano kamniško literarno transverzalo pripravili ob 70-letnici knjižnice, so ob občinskem prazniku zdaj pripravili že četrto. Gre za pohode ali sprehode po zanimivih okoljih z bogato zgodovino, izročilom ali dediščino, ki jo s svojim pripovedovanjem začinijo tudi lokalni pripovedovalci, ki so sami ali pa so njihovi sorodniki za seboj pustili globoke in pristne sledi.
Gostilniške in furmanske zgodbe
Ob letošnjem občinskem prazniku in vnovičnem zaprtju države vabijo, da se ljubitelji zgodb podajo na sprehod, ki tokrat poteka po kamniških predmestjih Podgora, Graben in Šutna. Kot je v vodniku zapisala Ivanka Učakar (dobite ga lahko na spletni strani knjižnice ali v sami knjižnici, ko bo ta ponovno odprta), so na poti predstavljeni skriti in manj skriti mestni kotički, znane osebnosti in kamniške posebnosti. Pri dobrih 400 let starem hrastu Pod skalo na Maistrovi 32 o svojem otroštvu pripovedujeta sestra in brat, Nuša Lisjak in Miha Resnik. »Pod skalo je star in najbolj severni del Kamnika,« je povedal Resnik in dodal, da je tretja generacija Resnikov, ki so zdržali v tej večni senci. Pove, da je bilo nekoč tu veliko več hiš kot danes, družina s štirimi otroki pa je bila tudi lastnica gostilne. »Te so se imenovale Pri Jagru, Pri Joštu, Narodna gostilna Pri skali, kasneje Pod Goro, Pri Skalci in zdaj Pod skalo,« je povedal Resnik, Lisjakova pa se kot otrok spominja furmanov, ki so prihajali na kosilo, tudi Ogrinovega Tineta, ki je ob nedeljah prišel s kolesom iz Tunc in do večera igral na harmoniko.
Pot virtualne »pohodnike« in tiste, ki se bodo odločili mesto začutiti v živo, vodi čez Maistrov most proti sotočju Nevljice in Kamniške Bistrice in naprej, mimo Šlakarjevega prehoda, ki poteka ob nekdanjem mestnem obzidju. Predmestje Graben se je začelo severno od Grabenskih vrat, ki so se nekoč imenovala tudi Gospejna, ker je cesta vodila naprej proti mekinjskemu samostanu. V 60. letih preteklega stoletja je glavna grabenska prometnica postala po Antonu Medvedu, največjem in najpomembnejšem kamenškem pesniku in dramatiku, Medvedova ulica. Na Medvedovem, pa čeprav za mnoge domačine še vedno na Grabnu, je svoje spomine iz otroštva podelil Slavko Ložar, otrok čevljarskega vajenca in šteparce. »Graben je bil znan po gostilnah. Pr Grok ali po ljudsko Pri ta solzni mamici so delavci zjutraj, ko so šli v smodnišnico, kar z okenske police vzeli in spili šilce žganja in ga popoldne, ko so se vračali z dela, tudi poravnali,« je med drugim povedal Ložar. Danes je od Grabna ostala le končna kamniška postaja Kamnik Graben.
Šutna, kamniški Montmartre
Sprehod se nadaljuje na Žalski hrib, kamor so leta 1733 preložili pokopališče iz sredine Kamnika in kjer, kot pravijo domačini, »mrtvi živeti uče«. Skozi Evropski park se sprehod nadaljuje na Šutno, kjer besedo dobi domačin Janez Repanšek. Na Šutni, pravijo ji tudi kamniški Montmartre, so skoraj na vsaki hiši vzidali spominsko ploščo. Na številki 1 je živel Viktor Repanšek, žlahtnitelj slovenskih sort krompirja, na 4 Edvard Peperko, vojak in žrtev slovenske osamosvojitvene vojne. Slikar, ilustrator in avtor prvih jugoslovanskih znamk Ivan Vavpotič je tako kot za njim farmacevt in lekarnar Dušan Karba živel na številki 7. Koželjevi, Matija, Anton in Maks, slikarji, so živeli na številki 9, zoolog Janez Matjašič na 12. Na Šutni 23 se je rodil general Rudolf Maister, v sosednji hiši pa je živel pesnik in pisatelj Radivoj Petelin - Petruška.