Že lep čas lahko spremljamo prerekanje okrog kaznovanja in predlagane amnestije mariborskih dijakov. Toda predlagana amnestija je v resnici povsem nepotrebna, saj je vladna prepoved zbiranja več kot očitno neustavna.

Ustavno sodišče je sicer avgusta lani s sramotno (in s strani večine medijev prezrto) odločitvijo ugotovilo, da se vladi za dosego svojih ciljev ni treba držati pravnega reda, vendar pa s tem ustave ni odpravilo oziroma zadevno dopolnilo, saj za kaj takega nima pristojnosti, državnemu zboru pa kaj takega (še) ni padlo na njegovo kratko pamet. Ustava tako še vedno velja, kot je zapisana, in v 16. členu jasno določa, da je »s to ustavo določene človekove pravice in svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju«. Ker izrednega stanja državni zbor oziroma predsednik republike nista razglasila, je tako vsakršna prepoved (= razveljavitev pravice do) zbiranja očitno protiustavna.

Pri tem ne gre prezreti, da je pravico do zbiranja in združevanja prepovedala vlada. Ustava v 42. členu še vedno natančno določa, da so dopustne zgolj zakonske omejitve te pravice. Torej lahko omenjeno pravico omeji samo zakonodajalec, kar je še vedno državni zbor, ki pa tega ni storil. Nobenega zakona ni, ki bi ta trenutek prebivalcem RS v točno določenem času izrecno omejeval ali celo prepovedoval zbiranje in združevanje na javnih mestih, da o prehajanju takšnih in drugačnih meja ne govorim. Omenjeno omejitev oziroma prepoved je sprejela in uveljavila vlada z odlokom na podlagi ZNB. Da pa pri »zakonski omejitvi« in »omejitvi na podlagi zakona« ne gre za en in isti koncept, jasno izhaja iz 32. člena ustave, ki za različne okoliščine predpisuje enega ali drugega.

Odvetniki dijakov morajo tako od pristojnega sodišča zahtevati, da v skladu s 156. členom ustave zahteva presojo ustavnosti zadevnih odlokov in ustreznih členov ZNB, ustavno sodišče pa naj se končno zresni in tej stihiji naredi konec.

Dne 16. februarja je državni zbor na izredni seji na daljavo sprejel spremembe zakona o volitvah v državni zbor. Mediji so takrat opazili samo spremembe glede volilnih okrajev, niso pa opazili, da je bil spremenjen tudi 7. člen, v katerega prvo alinejo je državni zbor vstavil besedico »že«. S tem je pomen te alineje povsem spremenil in tako dejansko priznal, da nobene volitve od sprejetja izvirnega zakona niso bile zakonite. Izvirna dikcija brez besede »že« je namreč jasno določala, da bi na volitvah smeli kandidirati in glasovati samo tisti državljani, ki so na dan glasovanja dopolnili natančno in nič več in nič manj kot 18 let starosti (po SSKJ »dopolniti« namreč pomeni »živeti do določene dobe«), DVK pa si je to alinejo samovoljno razlagala po svoje (to pristojnost ima samo zakonodajalec!) in kandidiranje in glasovanje protizakonito omogočila vsem po spisku. Če to ne bi bilo res, državni zbor ne bi videl potrebe po spreminjanju te določbe. Določeni pravniki pa so pozornim bralcem zakonodaje, ki s(m)o opozarjali na to skrpucalo, zgolj očitali črkobralstvo in se po stari navadi delali nezmotljive, hkrati pa nas učili, da zakoni veljajo, kot so zapisani. Le kaj bodo zdaj očitali državnemu zboru, ki je očitno dal prav omenjenim bralcem, hkrati pa odločil, da sam sploh ni legitimen?

Če že govorimo o legitimnosti, je bila zadevna seja sama sploh legitimna? Ustava v 86. členu določa, da državni zbor sklepa, če je »navzoča večina poslancev«. Po SSKJ to pomeni, da so »v določenem času na določenem mestu«, to pa so lahko samo v dvorani državnega zbora, ki je edini domicil državnega zbora. Če takšne in drugačne razmere državnemu zboru ne omogočajo, da bi se normalno sestal, zakaj predsednik republike ne razglasi izrednih razmer in prevzame zakonodajnih pooblastil (92. člen ustave)? Se česa/koga boji?

Ob poskusu odstavitve predsednika DZ smo lahko brali razmišljanje poslancev manjšin, da ne želita biti jeziček na tehtnici. Omenjena poslanca bi spomnil, da sta po 82. členu ustave predstavnika vsega ljudstva in ne samo svojih narodnostnih skupnosti, kar je tudi logično, saj njun glas šteje enako kot glasovi preostalih poslancev. To pa tudi pomeni, da je 8. člen ZVDZ skrajno protiustaven, saj velikanski večini zadevnega ljudstva, ki naj bi po 3. členu ustave imel oblast v tej deželi (ampak o porabi svojega denarja in pravicah, ki se ga tičejo, ne sme odločati…), izrecno odreka pravico voliti ta dva njegova predstavnika.

Peter Lenarčič, Ljubljana