Očitno mu ne zadostuje, da skuša oblastno moč uveljaviti v Sloveniji, vse bolj smelo in brezglavo se spušča v spopad z Evropo in vsem svetom. Kadroval bi v evropskih medijih in evropskem parlamentu. In še več, celo ameriškega predsedniškega kandidata Bidna je kar najbolj neposredno diskvalificiral. Ravna podobno kot predsednik vzhodnonemškega združenja pisateljev, ki je po vstaji 17. junija 1953 rekel, da je ljudstvo zapravilo zaupanje partije in se bo moralo zelo potruditi, če si ga bo hotelo spet pridobiti. Brecht je takrat cinično vprašal, mar ne bi bilo morda preprosteje, če bi ga kar zamenjali. Ljudstvo namreč.
A kakor koli. Slovenija je postala v nekaj mesecih Janševe vladavine evropska spaka. Država, ki je, kakor koli že je to pokroviteljsko, vse potranzicijsko obdobje veljala za vzorno učenko, je zdaj primer avtoritarne preobrazbe mlade evropske demokracije. Janševa praksa delovanja pa izpričuje jedrno izgubo realitetne kontrole.
Dobro v slabi zgodbi je to, da ni čisto res, da je Janša sprl vse počez. Nasprotno, povezal je posameznike in skupine, ki nimajo, onkraj skupnega gneva do njega, nič skupnega; med katerimi bi sicer veljali nadvse ambivalentni odnosi.
Pokažimo to na volitvah. Mladina