Gre zgolj za enega od številnih primerov pregona tistih, ki migrantom na poti nudijo pomoč. Leta 2017 so francoske oblasti z obtožbami tihotapljenja aretirale kmetovalca Cédrica Herrouja, ki je izmučenim migrantom na svoji kmetiji nudil hrano in prenočišče. Ustavno sodišče ga je sicer oprostilo in njegovo dejanje označilo za dejanje solidarnosti, a ne glede na to so se preganjanja tako v Franciji kot v drugih evropskih državah nadaljevala. Istega leta je italijansko sodišče nemško kapitanko Pio Klemp, ki je reševala utapljajoče se ljudi na Sredozemskem morju – kar glede na pomorsko pravo ni le pravica, temveč tudi dolžnost – obtožilo tihotapljenja, zaradi česar ji grozi celo do 20 let zapora.
Čeprav so nas v šoli učili, da je nudenje pomoči nekaj temeljno človeškega in da je solidarnost osnova etične družbe, nas danes politika uči, da to ne velja za vse ljudi. Prepričujejo nas, da je solidarnost do drugega odvisna od njegovega/njenega državljanstva, etnične pripadnosti, nacionalnosti, religije, dokumentov. Tako so tisti, ki na morju rešujejo življenja ali migrantom na poti nudijo pomoč – vse to, kar bi v skladu z lastnimi in mednarodnimi zakoni ter temelji humanistične družbe morale delati države – preganjani. Tarča so vsi: aktivisti, nevladne organizacije, migranti, njihove družine, novinarji, duhovniki itd. Ne le meje, tudi žice in taborišča so migrante ločili od lokalnega prebivalstva in vsi, ki te ločnice premikajo, so podvrženi policijskemu nadzoru, ustrahovanju, omejenemu dostopu do financiranja ter kazenskemu preganjanju.
Preganjanje ljudi zaradi nudenja pomoči iregularnim migrantom sicer ni nekaj popolnoma novega. S sproščanjem meja znotraj Evropske unije se je vedno bolj utrjevala zunanja schengenska meja in za njeno obrambo pred »tujci« je evropska politika že leta pripravljena narediti vse – rasizem je namreč v samem temelju evropske migracijske politike. Tako je bila leta 2007 skupina tunizijskih ribičev, ki so v okolici Lampeduse pred utopitvijo rešili ljudi iz Eritreje, Sudana in Etiopije, obtožena tihotapljenja. Po več letih sodnega procesa so bili sicer oproščeni vseh obtožb, a so v tem času izgubili svoje čolne in vsa sredstva za preživetje.
Čeprav takšno preganjanje ni novost, se je število preganjanj v zadnjih letih povečalo. Evropska raziskovalna platforma ReSOMA je v poročilu leta 2019 ugotovila, da se je število posameznikov, kriminaliziranih zaradi nudenja zatočišča, hrane, zdravstvene oskrbe ali prevoza znotraj države (in ne preko meje), povečalo z 10 ljudi v 2015 na 104 v 2018. Primere pregona so zabeležili v vsaj 11 državah članicah, največ v Franciji, Grčiji in Italiji.
Na sodišču v večini primerov sicer ni prišlo do obsodb, kar poraja resne pomisleke o zlorabi organov pregona za politične namene, katere cilj je ustvarjanje vedno bolj krutega, migrantom sovražnega okolja. Četudi so bili posamezniki oproščeni obtožb, so se bile zaradi strahu pred grožnjami z visokimi denarnimi in zapornimi kaznimi številne iniciative prisiljene umakniti. Podobnemu primeru smo bili priča tudi v Sloveniji. Leta 2018 je ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar nevladno organizacijo javno obtožila pomoči pri prehajanju meje, čeprav so zgolj sprejemali klice tistih, ki so že bili na ozemlju Slovenije, in jih usmerjali na policijo. Organizacija seveda za svoje dejanje ni bila nikoli obsojena, a škoda je bila narejena: z omenjeno dejavnostjo so prenehali, hkrati pa je delo z migranti v javnosti dobilo podobo »sumljive« dejavnosti.
Seveda ni mogoče mimo dejstva, da se je takšna obtožba pojavila ravno v času, ko so začele krožiti informacije o protipravnih vračanjih prosilcev za mednarodno zaščito iz Slovenije na Hrvaško. Obtožbe, ki solidarnost z migranti načrtno enačijo s tihotapskimi združbami – leta 2019 je minister za notranje zadeve Janez Poklukar celo vrečke s hrano, ki so jih nekateri puščali za migrante na slovenski strani meje, povezal z »izvajanjem nezakonitih prehodov na organiziran način« – so namreč postale politični instrument, s katerim se odvrača pozornost od protipravnih dejanj države. Ljudje so zaradi strahu pred posledicami vedno bolj omejeni pri solidarnostnem delovanju, tako pa lahko tudi države brez nadzora in posledic izvajajo nasilje in kršijo zakone. Tako je vedno manj tistih, ki so tem dejanjem lahko priča, oziroma o dogajanju lahko spregovorijo zgolj begunci, katerih pričevanja državni aparat zanika s trditvijo, da lažejo.
Ob tem politična osredotočenost na tihotapstvo, ki se ga pogosto načrtno ne ločuje od trgovine z ljudmi, pompozno medijsko poročanje o tihotapskih mrežah in povečevanje kazni za pomoč pri prehodu meje – v Sloveniji celo povečevanje zaporne kazni do 15 let – zakrivajo smrtonosne migracijske politike, ki so poglaviten vzrok smrti migrantov v morju, rekah in gozdovih.
Omejevanje humanitarnega delovanja
Številni organi oblasti se pri pregonu civilne družbe z obtožbami o tihotapstvu sklicujejo na direktivo EU o pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju iz leta 2002. Direktiva sicer opredeljuje dobiček kot pogoj za pregon tistih, ki omogočajo bivanje in prebivanje migrantov brez dovoljenja znotraj države, vendar pa takšnega pogoja ne opredeljuje glede pomoči pri vstopu. Pri slednji je možnost izjeme prepustila državam članicam, toda za to so se odločile zgolj štiri države: Nemčija, Irska, Luksemburg in Portugalska. A poročilo Fit for Purpose, ki so ga leta 2018 pripravili v sektorju za pravice državljanov v evropskem parlamentu, opozarja, da direktiva ni v skladu z mednarodnimi standardi, zapisanimi v protokolu Združenih narodov (ZN) proti tihotapljenju, kjer je dobiček nujen predpogoj za pregon. Pri tem tudi opozarjajo, da čeprav direktiva motiv dobička navaja kot pogoj za sankcije zaradi pomoči pri prebivanju, kar 13 od 28 držav članic tega v svoji zakonodaji ne upošteva, med njimi tudi Slovenija.
Tudi poročilo ZN o človekovih pravicah in mednarodni solidarnosti opozarja, da številne mednarodne pogodbe prepovedujejo kriminalizacijo humanitarne pomoči, saj naj bi drugače kršile pravico do svobode in varnosti, zapisano v mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah. Po mnenju avtorjev poročila bi humanitarna klavzula morala postati obvezna.
A ne glede na to se evropske države odločajo za drugačne politike, znotraj katerih je kakršnakoli pomoč iregularnim migrantom postala osrednji problem, ki je v evropskem birokratskem jeziku obravnavan kot faktor privlačnosti – torej kot faktor, zaradi katerega naj bi se za pot v Evropo odločilo še večje število ljudi. Tako so tisti, ki v takšnem političnem vzdušju vztrajajo pri solidarnosti, stigmatizirani, ustrahovani ali celo fizično poškodovani, uradne institucije pa z obtožbami o tihotapstvu vedno bolj zlorabljajo zakone za politično preganjanje in ustrahovanje legitimnega ter etično nujnega delovanja.
Osnovna vprašanja, na katera bi vsak otrok odgovoril pritrdilno (ali rešiti utapljajočo se osebo iz vode, ali dati lačni osebi hrano in vodo), v takšnem kontekstu postanejo predmet raznoraznih pomislekov in strahov. Hkrati se poskuša solidarnost preoblikovati v solidarnost s policijo, ki po gozdovih lovi migrante in jih – kot temu radi pravijo sami – »rešuje« iz grozljivih rok tihotapcev, čeprav jih nato vračajo na Hrvaško, kjer so s strani policije pretepeni in porinjeni v taborišča v Bosni in Hercegovini. Tako na primer policija na obmejnih območjih z letaki svari pred migranti in poziva lokalno prebivalstvo k prijavi prisotnosti »sumljivih« oseb, pri tem pa si je težko predstavljati, da to vodi v kaj drugega kot rasno profiliranje. Poleg tega se na ta način prebivalce spodbuja, da tudi sami postanejo nekakšni akterji nadzora, in to ne le do migrantov, ampak tudi med seboj. V takšnem kontekstu ni nič več presenetljivo, da lahko neke samozvane »domoljubne« skupine prosto nadzorujejo mejo, medtem pa vrečke s hrano pomenijo grožnjo in znak kriminalne dejavnosti.
Prostori solidarnosti
Dan po tem, ko so policisti vdrli v stanovanje italijanskih aktivistov, se je delo njune organizacije nemoteno nadaljevalo: ljudem na poti so povijali rane, nudili obleko in hrano. Ne glede na naraščajočo kriminalizacijo in dehumanizacijo beguncev, s katero smo priča tudi izgubi medčloveške empatije in oblikovanju rasistične družbe, ljudje še naprej bežijo, prihajajo, vztrajajo in se borijo – večina druge izbire tako ali tako nima; in to delajo sami ali pa skupaj s tistimi, ki so jim pri tem pripravljeni nuditi podporo. Številne iniciative, ki vztrajno delujejo in povezujejo migrante ter lokalno prebivalstvo po vsej Evropi, nas zato opozarjajo, da se solidarnosti vendarle ne da tako zlahka zlomiti.
BARBARA VODOPIVEC
