Trikrat je zaradi varnosti morala zamenjati šolo, a ko je postalo nevzdržno, se je njen oče podal na dolgo pot proti Evropski uniji in slednjič našel zatočišče v Veliki Britaniji, kamor je uspel s pomočjo postopkov za združitev družine pripeljati svoje najdražje iz Damaska. Ko je prispela v Veliko Britanijo, se ni uspela vpisati na študij političnih ved, nato so ji sorodniki predlagali medicino, toda na koncu je pristala nekje povsem drugje. Po prihodu v London je nekaj časa živela ob londonskem letališču Heathrow, pogled na pristajajoča in vzletajoča letala pa jo je močno fasciniral. Ugotovila je, kaj želi početi v življenju. Velike jeklene ptice so jo tako navdušile, da se je takratna 16-letnica odločila postati pilotka. Dobrih pet let pozneje je zdaj tik pred tem, da uresniči svoje sanje in postane prva sirska begunska pilotka. Licenco za letenje že ima, z dodatnimi izpiti pa zdaj končuje šolanje za komercialno pilotko. Z močno lesketajočimi se očmi in nasmeškom Ghazalova večkrat ponavlja stavek, ki ga bo v svojem življenju še neštetokrat izgovorila kot pilotka: »Dame in gospodje, govori vaša kapetanka.« Zadnjih nekaj let je aktivna tudi v begunskih združenjih, kjer druge prebežnike bodri, da lahko izpolnijo svoje sanje, ključno za to pa je šolanje. Prav izobraževanje je zanjo enako pomembno kot hrana ali voda.