O življenju v hiši, ki jo je kot »pravljico z Barja« upodobil slikar Božidar Jakac in ki ob cesti v Črni vasi vidno propada, zgovorno govorijo pozabljeni plašči v stari leseni omari ter umazana in raztrgana posteljnina na polomljeni postelji. Na razbitih oknih še vedno visijo zavese, odprta vhodna vrata pa radovedno oko povabijo v vežo, kjer v levem kotu stoji stara črna kuhinja. Posode in pokrovke na steni, lesene košare in polomljena miza pripovedujejo življenjske navade družine, o kateri domačini ne vedo veliko. Kot je zapisal zdaj že pokojni Jernej Strle, sta v hiši živela zakonca Janez in Metka s hčerkama Ivanko in Mimi. Spominjajo se jih kot prijaznih, vernih in dobrosrčnih ljudi, ki pa so živeli bolj v svojem svetu. Hrano so kuhali in pekli v peči in ne na štedilniku. Vode niso imeli v hiši, ampak so uporabljali vodo iz Zidarjevega grabna, ki je bila vedno čista in hladna. V grabnu so tudi hladili mleko in prali perilo.

Želijo si odgovornega lastnika

Hiša v Črni vasi, ki še vedno nosi številko 219, naj bi bila ena prvih na Barju, zgrajena verjetno že pred letom 1844. Kot pravi Milena Parteli, ki Barje vsak dan na novo odkriva tudi skozi objektiv fotoaparata, so temelji Tomaževe hiše, kot se hiša imenuje, na fažinah – v snop povezano dračje, položeno v izkopan jarek v šoto, čez pa sta položena kamenje in opeka. »Hišo sestavljajo veža s črno kuhinjo, dnevni prostor oziroma spalni del, kamra in shramba. Podi so leseni oziroma tudi iz zbite ilovice. Sanitarije so bile zunaj, kjer je bil tudi svinjak in drvarnica,« pripoveduje sogovornica med hitrim ogledom hiše, kjer trenutno domujejo, vsaj po iztrebkih sodeč, manjši in tudi malo večji glodavci. »Tomaževa hiša čaka na princa na belem konju z veliko torbo denarja in odločitvijo za njeno obnovo oziroma rekonstrukcijo,« pojasni sogovornica, ki si želi, da bi hiša našla odgovornega kupca, ki bi v njej prepoznal ves potencial. »Turistično društvo Barje in nekateri krajani iščemo možnosti, da bi se hiša nekako popravila in ohranila ter bi tako ostala kot svojevrsten spomenik bodočim rodovom. Lepo bi bilo, če bi v hiši kot možnem muzeju potencial videla tudi Mestna občina Ljubljana in hišo s pripadajočo parcelo kupila.«

Zavod za kulturno varstvo dvignil roke od hiše

S Tomaževo hišo so se med letoma 2001 in 2005, torej v letih, ko bi jo bilo še mogoče ohraniti, intenzivno ukvarjali tudi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). »Leta 2002 sem pripravila konservatorski načrt za prenovo ali morebitno prestavitev stavbe, leta 2004 pa je bil pripravljen tudi arhitekturni izris stavbe. Zaradi lastniških sporov žal nismo mogli narediti ničesar več. Zapuščinska razprava se je zelo dolgo vlekla, a tudi ko je prišla do konca, se ni našel ustrezen lastnik, ki bi posest kupil in bil pripravljen hišo obnoviti,« je povedala Andreja Bahar Muršič iz ZVKDS in dodala, da se je medtem na objekt porušilo še drevo, tako da je hiša danes v izjemno slabem gradbenem stanju. »Po strokovni presoji hiše ni več mogoče vrniti v izhodiščno stanje. Zato je ZVKDS, OE Ljubljana, leta 2020 podal predlog za prenehanje razglasitve hiše kot spomenika državnega pomena,« je še povedala Bahar-Muršičeva.

Zemljišče meri približno 40.500 kvadratnih metrov, na južnem koncu je slabih 10.000 kvadratnih metrov pragozda, imenovanega »brezovje«. Kot je povedala ena od dedinj hiše s pripadajočo zemljo (ime hranimo v uredništvu), je zanimanja za nakup hiše veliko A se pri predaji zatika, saj je s sosedom, kot je dejala sogovornica, treba urediti lastništvo zemlje okoli hiše.