V Prešernovem gledališču Kranj so 51. Teden slovenske drame zaradi trenutnih razmer preložili na november, vseeno pa so se odločili, da nekatere vsebine osrednjega festivala domače dramske pisave, ki bi sicer potekal ravno v teh dneh, izpeljejo v tradicionalnem terminu. Tako so na svetovni dan gledališča, ko bi se moral festival začeti, kot običajno razglasili besedila, ki so se prebila v ožji izbor za nagrado Slavka Gruma, namenjeno najboljši drami leta – zmagovalko pa bodo razglasili v torek, na dan, ko bi sicer nagrado podelili na sklepni slovesnosti festivala. Ob tem bodo podelili tudi nagrado za mladega dramatika oziroma dramatičarko in Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije.
Od robotov do čarovnic
Žirija za podelitev Grumove nagrade in nagrade za mladega dramatika, ki so jo tokrat sestavljali Matej Bogataj, Srečko Fišer (predsednik) in Amelia Kraigher, je obravnavala skupno 47 besedil – enajst dram, ki so prispele na natečaj za mlade dramske avtorje oziroma avtorice, in 36 besedil, prispelih na natečaj za Grumovo nagrado. Izmed slednjih je za nagrado nominirala štiri: grenko znanstvenofantastično komedijo Franc, ki jo je napisala Vedrana Grisogono Nemeš, dramo potem že tečemSimone Semenič, ki obravnava usodo žensk skozi zgodovino, besedilo Tega okusa še niste poskusiliMaje Šorli, ki se angažirano loteva teme rušenja visokega šolstva, in preplet petih prizorov iz »vsakdana slovenskih izobraženk« Delo in deklica I.–V.: Drame tlačank avtorice Nike Švab.
Letošnji natečaj za Grumovo nagrado je bil sicer izpeljan po novih merilih, ki določajo, da lahko na njem sodelujejo samo še neobjavljena in neuprizorjena besedila; v preteklih letih se je namreč dokaj pogosto zgodilo, da so bile nekatere sodelujoče drame uprizorjene (ali vsaj uvrščene na repertoarje) še pred zaključkom natečaja, ki naj bi bil v osnovi anonimen, kar je seveda povzročalo kar nekaj zagat. To sicer ni pretirano vplivalo na količino nastalih besedil, ki je primerljiva s preteklimi leti, kakor je mogoče sklepati po besedah žirije, pa njihova kakovost precej niha.
Težave s perspektivo
»Po branju prispelih besedil je očitno, da je epidemija kreativne potenciale slovenskih dramatikov bolj inhibirala kot spodbudila, čeprav bi morda kdo naivno pričakoval nasprotno, pač spričo novoponujene tematike pa tudi vsaj domnevno večje količine časa za samotno in poglobljeno snovanje,« so ob svojem izboru zapisali člani žirije. »Povedano pa še ne pomeni, da prebrana besedila ignorirajo trenutno najbolj žgočo svetovno temo. Nasprotno, omenja se kar pogosto, včasih pomeni dogajalni okvir ali vsaj ozadje, nekaj pa je tudi besedil, ki se je lotevajo scela in frontalno; a gledano v celoti je vseeno mogoče reči, da mora ta tematika še ustvarjalno dozoreti.«
Tudi sicer žirija ugotavlja, da je nastajajoča slovenska dramatika dovolj odzivna na impulze sveta, v katerem se poraja, več težav pa ima pri iskanju primerne perspektive, tako fabulativne kot scenske, za upodabljanje teh impulzov. »To velja tudi za večne teme, kot so odnosi med spoloma, družinski odnosi, robovi družbe in podobno, kjer razmerja med liki najraje ostajajo v okviru splošnega.« Kot zanimivost letošnjega nabora izpostavljajo umeščenost vrste besedil v fantastično-utopično okolje, medtem ko se zdi, da tematika boja za (socialno) pravičnost, ki je bila zadnja leta pogosto prisotna, nekoliko slabi.
