Nov val besednih spopadov največjih političnih egov na Hrvaškem, predsednika države in predsednika vlade Zorana Milanovića in Andreja Plenkovića, je poleg običajnih hrvaških tranzicijskih, ideoloških in svetovnonazorskih delitev naplavil še žaljive diskvalifikacije drugače mislečih na osebni ravni. V nestrpni javnopolitični diskurz je potegnilo tudi predsednika parlamenta Gordana Jandrokovića. Pri tem je zanimivo, da so vsi trije najvišji hrvaški politični predstavniki politično in generacijsko odraščali na zunanjem ministrstvu. Da so torej bivši diplomati.

Omenjali so celo predsednikov odpoklic

Besedni spopad med Milanovićem in Plenkovićem je izbruhnil, potem ko je predsednik države zavrnil vse tri kandidate za predsednika vrhovnega sodišča in predlagal svojo kandidatko, ugledno profesorico z zagrebške pravne fakultete Zlato Đurđević. Ta se ni prijavila na javni poziv, zato je po oceni ustavnega sodišča Milanović ne more predlagati. Vladajoča HDZ je nato sporočila, da Đurđevićeve ne bo podprla, če se prijavi na ponovni javni poziv. In potem se je začelo.

Milanović je sprožal besedne rafale proti vsem, ki se z njim niso strinjali, vključno z mediji. Plenkovića je označil za politično grdega. Najbolj izpostavljenega političnega predstavnika srbske manjšine na Hrvaškem in saborskega poslanca SDSS Milorada Pupovca, ki se ni dal prepričati o podpori Đurđevićevi, je označil za umazanega. Jandrokovića, s katerim imata celo družinske vezi, pa za zlega. Torej nekako po naslovu italijanskega filma iz leta 1976 Grdi, umazani, zli (ne gre za znameniti, deset let starejši vestern, ki v naslovu nima grdih, ima pa dobre).

Plenković je odvrnil, da gre pri Milanoviću za navadno politično divjaštvo, Pupovac je Milanovićevim izjavam pripisal trumpizem, starosta HDZ Vladimir Šeks pa je dejal, da je treba Milanovića odpoklicati s položaja, ker da ima »psihične motnje«, zaradi katerih ni zmožen opravljati dolžnosti. Plenković ni takoj zavrnil pogovorov o odpoklicu, a si je hitro premislil, ker se zaveda, da pobuda ne bi dobila dvotretjinske večine v saboru. Je pa Milanovića označil za »zakompleksanega in ljubosumnega lažnivca« s »huliganskim dojemanjem politike«.

Desnica vse manj zadržana do Milanovića

Takšna retorika zmerjanja nasprotnikov ni nova v hrvaškem političnem prostoru, sploh parlamentu, je pa ob lanskem prihodu Milanovića na Pantovčak močno prežela tudi državni vrh. Vulgarni spopadi dodatno kalijo zaupanje v državne institucije in do tal rušijo standarde demokratičnega komuniciranja. Zmago Milanovića so lani ocenili kot začetek trenda ustavitve širjenja populizma v državi in regiji, zdaj njemu očitajo populistični diskurz.

Ob tem pa javnomnenjske raziskave kažejo, da je Milanović najbolj priljubljen politik v državi. Zaradi svojih izjav ima vse več privržencev na desnici, četudi je eden redkih politikov, ki odločno ob vsaki priložnosti nasprotujejo rabi ustaškega gesla Za dom spremni. Desni volilci so namreč nezadovoljni s Plenkovićem in vpijejo po odločnem vodji, medtem ko je med volilci levo od sredine o Milanoviću slišati vse glasnejše dvome. Politični komentator Žarko Puhovski, ki je bil tudi sam tarča verbalnih napadov predsednika države, je ob tem dejal, da je pri Milanoviću od levice ostalo zgolj to, da vsak dan vstane z levo nogo.